Premierno evropsko prvenstvo je bilo leta 1960 v Franciji in od takrat poteka vsaka štiri leta. Uvodno tekmovanje je pripadlo Sovjetski zvezi, ki je v finalu z 2:1 premagala Jugoslavijo. V Franciji so nastopile le štiri reprezentance, ki so se na finalni turnir prebile v konkurenci 17 držav, ki so tekmovale v kvalifikacijah. Dvajset let kasneje (1980) se je sklepni turnir razširil na osem držav, leta 1996 na 16, leta 2016 pa so organizirali prvo prvenstvo s 24 reprezentancami, kolikor jih bo nastopalo tudi na letošnjem v Nemčiji.
Največ naslovov (tri) sta doslej osvojili Nemčija in Španija, ki sta tudi tokrat v širšem krogu favoritov. Predvsem Nemci so pod dodatnim pritiskom, saj bodo igrali pred polnimi domačimi stadioni. Na dozdajšnjih šestnajstih prvenstvih se prednost domačega igrišča ni izkazala za velik plus. Gostitelji prvenstva so slavili le na treh izvedbah: zadnji je leta 1984 uspelo Franciji, pred tem pa Španiji 1964 in Italiji 1968. Pogojno lahko v ta izbor uvrstimo še branilko naslova Italijo, ki je bila zavoljo 60-letnice evropske zveze Uefa leta 2021 (prvenstvo je bilo zaradi pandemije zamaknjeno za eno leto) ena izmed enajstih sogostiteljic. Finale je bilo v Londonu, kjer so Angleži potrdili pravilo, da domači stadion ni prednost, in so proti Italiji klonili po streljanju enajstmetrovk s 3:2. To je bil drugi finale, ki so ga odločili streli z bele točke. Leta 1976 je po izvajanju enajstmetrovk Češkoslovaška premagala Zahodno Nemčijo s 5:3.
Junak se je vračal k sestri
Po statistiki prvenstev ima za končno zmago na letošnjem Slovenija skoraj več možnosti kot Nemčija. Napisano v šali, a evropska prvenstva so v zgodovini že poskrbela za številna presenečenja. Največji sta iz let 1992 in 2004, ko so senzacionalno prvaki postali Danci in Grki. Severnjaki se na prvenstvo leta 1992 sploh niso kvalificirali, a so povabilo na Švedsko dobili v zadnjem trenutku, saj Jugoslavija zaradi vojne in razpada države ni smela nastopiti.
Izjemno kritizirani trener Richard Moller Nielsen je v zadnjem trenutku vpoklical reprezentante, ki so že bili na dopustu. Ker Nielsen na Danskem ni bil priljubljen, se na povabilo ni odzval Michael Laudrup, najboljši danski nogometaš vseh časov. »Za nas je bilo to najlažje prvenstvo. Nismo bili pod nobenim pritiskom. Tudi če bi vse tekme v skupini izgubili z 0:5, ne bi bilo nič narobe,« se tistih dni spominja Kim Vilfort, ki je zabil drugi gol v finalu za zmago z 2:0 proti Nemčiji. Vilfort ni bil nacionalni junak le zaradi odločilnega gola, ampak tudi zato, ker se je med prvenstvom ves čas vračal domov k sestri, ki je bolehala za levkemijo. »Nismo imeli najboljših igralcev, a smo med prvenstvom postali najboljša ekipa.«
Brez porok in dopustov
Še večje presenečenje so leta 2004 pripravili Grki. Ti do takrat na sklepnem turnirju velikih tekmovanj niso dosegli niti ene zmage. Pod taktirko pragmatičnega nemškega trenerja Otta Rehhagla, ki se je odločil za izjemno obrambno taktiko, pa so šli vse do konca. V finalu so na kolena spravili domačine Portugalce z 1:0. »Ko smo enkrat prišli v finale, smo le hoteli dokončati čudež,« se največjega presenečenja v zgodovini evropskih prvenstev spominja Joanis Topalidis.
Desna roka nemškega stratega v tistem času vse zasluge za velik podvig pripisuje svojemu šefu. »Jaz sem bil v reprezentanci zato, da sem prevajal. Ko smo govorili o taktiki in motivaciji, sem bil dobeseden, ko pa je Otto kritiziral igralce, sem kakšno stvar tudi olepšal. Na srečo sta jezika tako različna, da je bilo to mogoče,« se ene ključnih stvari tistega časa spominja pomočnik selektorja Joanis Topalidis, ki je priznal, da so reprezentanti med prvenstvom morali preložiti svoje poroke in dopuste. »Gre za resnično zgodbo. Nihče pred prvenstvom ni mislil, da bomo tako dolgo na Portugalskem. Imeli smo svoje načrte,« je še ena od prigod pravljične zgodbe Grčije iz leta 2004.
