Pisal se je 17. maj 2012. Dare Vršič je stal na zelenici stadiona Stožice, okoli njega je bilo vsaj sto navijačev Olimpije. Oblečen je bil v majico Green Dragons, navijači pa so ga ogrnili z ljubljansko zastavo. Za njih je bil kralj, saj je bil kot najboljši nogometaš v slovenski ligi edino, s čimer so se lahko pohvalili, če že lovorik niso imeli. Skupaj so prepevali, se objemali in rajali, saj so vedeli, da je zadnjič. Čeprav je bil kapetan kluba, mu odhoda v tujino ni zameril nihče. Še toliko bolj, ker je imel Vršič tedaj med tekmo proti Muri pod dresom napis »Hvala, Olimpija«, po njej pa je med drugim dejal: »To je bila moja zadnja tekma v dresu največjega kluba v Sloveniji, Olimpije. Občutki so mešani, ker zapuščam nekaj, kar imam zelo rad! Olimpija ostaja moj, naš klub. Zelo rad se bom vračal na tekme Olimpije tudi v naslednjih sezonah. Hvala za vse.«
Včeraj, slabi dve leti kasneje, se je Vršič prvič (zelo rad) vrnil na tekmo Olimpije. Kraj je bil isti, navijači tudi, le njegov dres je bil drugačen – mariborski. Vijoličast. Temu primeren je bil tudi odziv ljubljanske publike. Na Vršiča so kričali, ga zmerjali ter v 22. minuti prekinili tekmo s pirotehničnimi sredstvi. Minuta ni bila izbrana slučajno, saj predstavlja Vršičevo številko dresa, ki jo je nosil pri Olimpiji in zdaj pri Mariboru. Prekinitev je trajala dobre štiri minute, nogometaši pa so pokanje petard poslušali na sredini igrišča. Kdor se je med njimi ozrl proti severni tribuni, je lahko videl, kako sta zgorela dva stola in lutka, na katero so nataknili Vršičev dres.
Apačan je bil glavna tarča ljubljanskih navijačev tudi v drugem polčasu. Povsem so znoreli, ko je hotel izvajati kot, saj je del huliganov želel vdreti kar na igrišče, proti Vršiču pa so vrgli tudi baklo. Tekma je bila znova prekinjena, igralci obeh moštev so odšli v garderobo, toda navijači Olimpije so nadaljevali s kravalom, ki ga ni razumel nihče več. Za konec so prihranili še nekaj ubogih rasističnih žaljivk, da je bila farsa popolna, pa je neznano kam izginil tudi uradni napovedovalec, ki bi moral na sodnikov ukaz opozoriti navijače, naj prenehajo.
Vršič je šel mimo novinarjev s pico na avtobus
Toda Vršiča ljubljanski karneval na tribunah ni ganil. Ves čas je bil miren, kot da igra pred praznim stadionom. Prav nič se ni naprezal, ampak je tekel toliko, kot je bilo treba. Čeprav še ni optimalno pripravljen, je bila Olimpija pravi tekmec, da je bil na igrišču vso tekmo, z nekaterimi preigravanji ter asistenco za drugi gol pa je znova dokazal svojo dodano vrednost. Po tekmi bi bil Dare Vršič idealen sogovornik, a ni želel govoriti z mediji, ampak je s kartonom pice v roki raje odšel na avtobus. Se je pa ustavil vratar Olimpije Aleksander Šeliga, ki je bil vidno pretresen nad dogodki na tribuni: »Nisem še doživel, da bi navijači metali pirotehniko na svojega vratarja. Vse skupaj ni imelo nobenega smisla. Tovrstne zadeve niso povezane z nogometom in ne sodijo na igrišče.«
Največji zmagovalec derbija je bil še enkrat več Zlatko Zahović. Bolj ko so navijači Olimpije noreli, bolj se mu je smejalo. V svojem značilnem slogu jih je dražil že pred dvema letoma, ko je najprej trdil, da Vršič v Mariboru sploh ne bi bil v moštvu, nato pa tudi z izjavo, da je Vršič navijač Maribora in največja viola. Kot da bi že tedaj vedel, kaj se bo pripetilo. »V Ljubljani smo odigrali profesionalno, zrelo in evropsko. Olimpija ni pokazala vsega, kar zna. To ni bil njen pravi obraz, kar je bilo tudi pričakovano. Ko imaš svoje navijače tako rekoč za nasprotnike, se ti zatresejo noge, vseskozi si v strahu pred napako. Tokrat ni bilo lepo biti v koži igralcev Olimpije, zato jih je treba razumeti. Normalno je, da so bili v strahu, a že čez štirinajst dni, ko bo na sporedu nova prvenstvena tekma tukaj v Stožicah, pričakujem drugačno Olimpijo,« je razlagal Zlatko Zahović.
Prvi operativec mariborskega kluba je bil tako kot večina obiskovalcev kajpak začuden nad reakcijami domačih navijačev. Zahović je opozoril, da so tovrstni ekscesi »velik problem ljubljanskega kluba«. »Želimo si, da se takšne reči ne bi dogajale in da bi Olimpija postala močan klub. Upamo, da bodo uredili to, kar morajo urediti. Vsekakor si zaslužijo več kvalitete,« je govoril. S Sašem Udovičem, ki je v vlogi športnega direktorja Olimpije prvič okusil slast derbija, Zahović ni govoril. Pred tekmo sta se le pozdravila. »Če bi bil jaz na njegovem mestu, bi bil precej zaskrbljen nad stanjem v Olimpiji. Poglejte Maribor, ki je rasel skozi evropske tekme, igralce pa zelo težko kaj zmoti, saj so zelo osredotočeni na delo. Zdaj že tretjo sezono zapored igramo v ritmu dveh tekem na teden. To jemljemo kot nekaj samoumevnega in fantje takšen način dela sprejemajo spontano,« je sklenil.
Vedno predani, a izdani
Če Dare Vršič zdaj samovoljno igra za Maribor, pa se je ljubljanski klub pred meseci znebil še ene klubske legende – družine Behrić. Ta je bila del Olimpije vse od leta 1972, ko se je v klubu kot ekonom najprej zaposlil Arif Behrić, nato pa mu je sledila tudi žena Fata. Skupno sta bila pri Olimpiji več kot 40 let, pri čemer sta doživela vse vzpone in padce ljubljanskega kluba. Upokojila sta pred letom dni in pol, ko sta za nagrado prejela avtomobil, klub pa je zaposlil njuna otroka Lejlo in Zlatana. Toda malo pred zadnjim praznovanjem novega leta je predsednik Olimpije Izet Rastoder staršem Behrić vzel avtomobil in odpustil novi rod družine. Dovolj velik razlog za novo razgrajanje ljubljanskih navijačev. »Behrići vedno predani, a od vas izdani,« so zapisali na transparentu, večkrat med tekmo pa so k odhodu pozvali predsednika kluba Izeta Rastoderja.
Navijaški bes je v tem primeru povsem upravičen. Še kako prav imajo, ko trdijo, da je sedanja nogometna Olimpija zgolj umetna tvorba, kar sicer velja tudi za marsikateri drugi klub iz glavnega mesta. Toda eno dejstvo je nesporno – ko bo poslovnež Izet Rastoder dvignil roke, bo izginila tudi nogometna Olimpija. No, morda pa nov poskus očiščenja kluba ne bi škodoval. Prejšnji, ki se je začel leta 2005, namreč več kot očitno ni uspel. Mimogrede, Olimpija je v domačem prvenstvu ta trenutek bližje zadnjemu kot prvemu mestu.
