Bilo je (skoraj) običajno sobotno dopoldne v Madridu. A vendarle je bilo mesto, ki nikoli ne spi, za malenkost bolj mirno in praznično kot po navadi. Nekatere ceste so bile zaprte zaradi procesij ob koncu svetega tedna, ljudje so se po velikem petku počasi prebujali v nov sončen dan. V četrti La Finca, kjer prebivajo najbolj slavni nogometaši, in okolici je bilo ozračje še precej bolj spokojno. Ulice so bile prazne, ob njih so molčale razkošne hiše, v eni majhnih kavarn pa se je zbirala družina Antić. Trener Radomir in žena, njuna hčer in vnukinji, navdušeni teniški igralki. »Upava, da bo ena kot Serena Williams, druga kot Venus,« sta dejali v en glas. Počasni gibi, tihi glasovi z izjemo reggeatona v Antićevem avtu (»To poslušata vnukinji, ne jaz,« se je zasmejal in malo kasneje preklopil na radio Marca) in pogovori o vsakdanjih stvareh ter seveda o nogometu so risali lahkotnost sobotnega dopoldneva.
Na pragu prvega naslova po letu 1996
To je eden od utrinkov iz življenja Radomirja Antića, edinega trenerja, ki je vodil tri velike španske klube, Barcelono, Real Madrid in Atletico Madrid. Stresa, ki ga prinaša trenersko delo, ni občutil več kot leto dni, ko je nazadnje treniral kitajski klub Šandong Luneng. Dneve posveča družini (vsi živijo v Madridu, tudi sin z družino, ki pa se je za kratko preselil v Beograd), a brez nogometa vseeno ne gre. Niti brez Atletica. Cholchoneros so namreč na pragu novega državnega naslova, prvega po letu 1996, ko je bil trener ravno Antić, eden najpomembnejših nogometašev pa sedanji prvi mož ekipe Atletica Diego Simeone. Nekaj podobnosti med Atleticom v devetdesetih in danes kar samih sili na površje. Še kakšno smo skušali odkriti z Antićevo pomočjo.
Nekdanji selektor Srbije je bil v petek na tekmi Atletica in Elcheja strokovni komentator enega najbolj poslušanih madridskih radiev. Poslušalcem je med drugim razložil eno od starih pravil, ki se ga drži vso kariero: trener mora vedeti, kdo lahko s kom igra skupaj in kdo ne. Ta stavek je nekajkrat izgovoril in se pri tem nagajivo zasmejal, kot bi hotel reči, da so to male skrivnosti velikih trenerjev. »Trije igralci, ki so sicer dobri, se v prvem polčasu niso dopolnjevali. Bili so v liniji in ubijali prostor. Vsak moj igralec ve, kako se ustvarja prostor,« je dejal, ko je že sedel na svojem sedežu v dnevni sobi in začel na list papirja risati, kakšno je pravilno gibanje nogometašev. Medtem je v ozadju na televiziji potekala tekma druge angleške lige, na računalniku, ki je stal na mizi, pa so se odvijali sijajni trenutki Atleticove sezone 1995/96. Simeone je podajal in zabijal gole, Antić pa med pogovorom večkrat zastal, da je pojasnil ozadje kakšne od akcij ali golov. Trenutek je bil kot nalašč za pogovor o Atleticu in Diegu El Cholu Simeoneju nekoč in danes.
»Tako kot vsi Argentinci, ki imajo dobro razvit besedni zaklad, Simeone izredno komunicira z javnostjo. Že v mojih časih je imel boljši odnos z javnostjo kot vsi preostali igralci skupaj,« je povedal Radomir Antić in svojega nekdanjega varovanca opisal z eno besedo – zmagovalec. V Antićevi ekipi je nekdanji nogometaš Interja igral na sredini igrišča in imel precej ofenzivne naloge. Dosegel je 14 golov v šampionski sezoni, kar je glede na njegove značilnosti veliko, nikoli po tem ni dosegel več golov. »Igralci v naši ekipi so se fantastično dopolnjevali. Simeone je igral na sredini na levi strani. Toda nikoli ni bil vezan na linijo. Kot prvi smo postavili obrambno vrsto daleč od gola, želeli smo imeti žogo v posesti. Tako je potem začela igrati Barcelona.« Ena od pomembnih komponent, ki je v rdeče-beli ekipi vidna tako danes kot pred 18 leti, je izjemna energija, ki jo imajo nogometaši. Antić pravi, da ima Atletico v tej sezoni daleč najboljše vzdušje v primerjavi s tekmeci, podobno je bilo, ko so zadnjič osvojili španski naslov: »Ustvarili smo družinsko ozračje. Imeli smo dobro komunikacijo, vedeli smo, kaj hočemo. Vsi so lahko pokazali svoj ego.« Eno večnih nogometnih vprašanj je, kako to doseči. Antić pravi, da tako, da trener vsakega vključi v zgodbo. Podobno kot v življenju, iz katerega 65-letnik črpa navdih za nogomet: nihče ne sme biti izključen iz družbe. Ne sme biti igralca v ekipi, ki bi se počutil odrinjenega ali se kujal na klopi, ker meni, da se mu dela krivica. Kot pravi Antić, je ključno, da nogometaši sprejmejo trenerjeve odločitve, kar trenerji dosežejo ravno z dobrim vzdušjem, ki ga je mogoče krepiti tudi ob druženjih zunaj nogometnih okvirov. Ravno to počne Simeone.
S svojim vodjem na konec sveta
S strani nogometašev ni mogoče slišati signalov nezadovoljstva, ampak se bolj zdi, da bi šli za svojim vodjem na konec sveta, če bi bilo treba. Zato najboljši trenerji niso le dobri v svoji stroki, ampak vedo precej o psihologiji in imajo razvito intuicijo. »Moja najljubša literatura je bila Psihologija uspeha Johna Carragherja. Vam povem eno življenjsko resnico: dobri igralci ne naredijo vedno dobre ekipe, ampak dobra atmosfera. To ima Atletico. Posameznik se podreja kolektivu, to prinaša rezultat.«
Nova podobnost, ki se je porodila iz debate, je naslednja: Antićev Atletico je postal državni in pokalni prvak po tem, ko se je sezono pred tem komaj rešil izpada, medtem ko »so bili mnogi igralci, ki zdaj igrajo za Atletico, prej člani slabših klubov, v katerih niso imeli večjih uspehov...« je Antić prekinil pripoved, ker je pozornost preusmeril na ekran, kjer se je, kot je rekel, predvajal najlepši gol, kar jih je dosegel njegov Atletico. In to proti Barceloni. »Poglejte, podaje z enim dotikom, po tleh, žoga teče hitro, igralci se pravilno gibajo... To je celotna filozofija moje igre.« Da bi jo Antić izpopolnil, je naštudiral vsako podrobnost. Pravi, da ima fotografski spomin. Vsako akcijo, vsako prekinitev si predstavlja in ve, kako morajo igralci stati, kar jim pove pred tekmo. Kdor temu ni sposoben slediti, ne more igrati v njegovi ekipi. Da bi preučil gibanje tekmeca, si je v časih, ko informacijska tehnologija še ni bila razvita, pomagal na poseben način. »Pošiljal sem fotografa na tekme, da sem potem iz diapozitivov preučeval tekmece. Natančno se je moralo vedeti, zakaj delamo, kar delamo.« In vedeli so tudi, kaj bo všeč navijačem. »Samemu sebi sem postavil vprašanje, koga predstavlja Atletico Madrid. Prišel sem do socialne ugotovitve, da ljudi srednjega razreda. Človek srednjega razreda ima težave, da s plačo pride do konca meseca, a nikoli ne bo priznal, da je v primerjavi s komer koli inferioren. Zato smo igrali, da bi dali gol več, ne prejeli enega manj,« je pojasnil in tudi prikazal razliko z današnjim Atleticom. Ta igra bolj obrambno, a z izredno hitrimi prehodi v napad. Simeone je način igre pač prilagodil značilnostim nogometašev, kar je še ena od starih trenerskih modrosti.
Ekipo je tudi izjemno fizično pripravil. »Vsi hvalijo kondicijskega trenerja Oscarja Ortego. Trenutno je Atletico fizično najbolje pripravljena ekipa v španski ligi. Da dajejo velik pomen fizični pripravi, je vidno že na ogrevanju pred tekmo,« je razlagal Antić, medtem ko je njegovo pozornost občasno še vedno preusmeril video dogodkov iz sezone 1995/96. Navduševali so ga posnetki navijačev, ki veljajo za ene najbolj zvestih v Španiji. »Iz Anglije sem v Atletico prenesel idejo, naj navijači na tekme prihajajo v dresih. Poglejte, ves stadion je rdeče-bel,« se je zazrl v ekran, z mislimi verjetno odplaval nekam proti nostalgiji, nato pa se posvetil pogovoru o drugih temah. A o tem prihodnjič.
