Portret Luisa Suareza: Večni upornik je postal najboljši strelec v Evropi

Niso imeli niti za čevlje

Razloge za tako kompleksen karakter je treba poiskati v njegovem otroštvu. Pri sedmih letih je doživel prvo večjo prelomnico. Njegova družina se je iz manjšega mesta Slato preselila v 500 kilometrov oddaljen Montevideo. Druge izbire ni bilo, saj je oče Radolfo tam našel službo. Mali Luis se je od sedmih otrok v družini najbolj upiral selitvi, zato je prvi mesec preživel pri babici, preden so ga prepričali, da sledi preostali družini. »Ko sem odraščal, mi je bilo težko,« se spominja Luis Suarez, ki je začel nogomet igrati pri štirih letih na ulici. Bojda je tekel hitreje z žogo kot brez nje, s pravimi treningi pa je začel šele po selitvi v Montevideo. »Kljub temu je bilo težko tudi po selitvi. Bili smo velika družina, zato smo se morali marsičemu odpovedati.« Kmalu je dobil povabilo v mlajše selekcije urugvajske reprezentance, a na mladinski kamp v Argentino ni mogel iti, ker je bila pot predraga. »Skoraj so se mi uresničile sanje, toda povabilo sem moral zavrniti. Doma nismo imeli dovolj niti za nove čevlje, kaj šele za potovanje v Argentino,« je dejal.

Toda ko se je Luis privadil na življenje v velemestu, je doživel nov udarec, ko sta se ločila starša. Tedaj je bil star devet let, znova pa je moral zamenjati dom, prijatelje in okolje. Edino, kar je ostalo enako, je bilo mesto Montevideo. »Nedvomno so bili to najtežji časi. Kar naenkrat nismo bili več družina, še naprej pa smo trpeli pomanjkanje. Nikoli nisem imel možnosti, da bi staršem rekel, da želim te športne copate ali one druge, saj nismo imeli denarja niti za ene niti za druge. Morda je bilo prav pomanjkanje krivo, da starša nista več zdržala skupaj,« je povedal Suarez, ki ne skriva, da so družinski pretresi negativno vplivali na njegovo osebnost. »Najhujše je bilo med dvanajstim in štirinajstim letom. Vsemu sem se upiral. Nisem hotel igrati nogometa in se učiti. Stalno sem bil na ulici, hkrati pa sem bil jezen na ves svet. Bil sem upornik proti vsem.«

Dekle spremenilo pogled na življenje

Vendar vse spremembe v mladosti nanj niso vplivale le negativno. Življenje se mu je spremenilo, ko je bil pri 15 letih spoznal Sofio, dekle, ki je zdaj njegova žena. »Spremenila je moj pogled na svet. Bil sem len, ob njej pa sem spoznal, da mi gre v življenju slabo le zato, ker se premalo trudim,« je priznal Suarez, ki je spet začel hoditi v šolo in bolj pridno trenirati. »Pomislil sem, da bom nekega dne oče, nato pa me je zaskrbelo – kako naj otroku povem, da njegov oče nima dokončane srednje šole. Takrat sem se zavedal, da moram svoje življenje spraviti v red.«

Toda Sofia se je z družino leta 2003 preselila v Barcelono, kar je bil največji test za njuno zvezo. Da bi ljubezen obstala, se je moral v Evropo preseliti tudi Suarez, a za kaj takšnega si je moral na stari celini najti nogometni klub. »Doma sem moral začeti zabijati več golov, da so me opazili tudi v evropskih klubih,« je povedal. »V tistem obdobju sem skoraj postavil nov mladinski rekord po številu golov v eni sezoni, saj sem dosegel kar 63 zadetkov.« Suarez je dobro vedel, da ga bo v Evropo popeljal zgolj nogomet, zato je še bolj zavzeto treniral, zabijanje golov pa je postalo njegova obsesija.

Dobre igre niso ostale neopazne in leta 2006 ga je kupil Groningen, leto kasneje pa je že prestopil k Ajaxu. Največjemu klubu na Nizozemskem je prinesel številne zadetke, a tudi precej težav. Zaradi simuliranja je prejel številne rumene kartone, najhujši incident pa si je privoščil, ko je na tekmi proti PSV ugriznil tekmeca Otmana Bakkala. Nizozemski mediji so ga poimenoval Kanibal iz Ajaxa, čez nekaj dni pa se je Suarez opravičil. »Normalno sem mirna oseba, toda tisti dan sem bil precej utrujen, zato sem storil napako.«

Prizna le to, da je grizel, ne tudi žalil

Precej napak je storil tudi po prestopu k Liverpooluu. Med drugim je spet grizel, saj je moč njegove čeljusti občutil branilec Chelseaja Branislav Ivanović. Nič manj nedolžen ni bil Suarezov izpad proti Manchester Unitedu, ko je domnevno rasistično žalil Patrica Evraja. Rekel mu je »negro (črni, op. p.)«, kar sicer v špansko govorečih deželah ni žaljivka za temnopolte ljudi. Drugače so razmišljali na Otoku, saj so Suareza kaznovali z osmimi tekmami prepovedi igranja, plačati pa je moral še 40.000 funtov. »V življenju sem storil zgolj dve napaki. Prva je bila, ko sem pri Ajaxu ugriznil Bakkala, in druga, ko sem ugriznil Ivanovića. Toda nikoli nisem žalil Evraja. Bil sem obtožen brez dokaza,« se s kaznijo ni sprijaznil Suarez.

Prav vse prekrške so mu navijači Liverpoola oprostili, ko je zabil naslednji gol. Teh je bilo letos že trideset na prav toliko tekmah, s čimer vodi tudi v razvrstitvi za najboljšega strelca v Evropi. Toda Suarez ne navdušuje zgolj s številnimi zadetki, ampak predvsem z načinom, kako jih dosega. Zabija jih od blizu, od daleč, iz obrata, iz preigravanja, z volejem, z levo in desno nogo, z glavo, iz prostih strelov... Hkrati je nepopustljiv borec v slogu najbolj zagrizenih defenzivnih vezistov in dodana vrednost Liverpoola tudi v obrambnih nalogah. V kolikor bodo rdeči iz mesta Beatlesov letos angleški prvaki, bo prav Suarez največji junak. In to tako velik, da je pred njim klobuk snel tudi Evra, ki je za Suareza glasoval v letošnjem izboru za najboljšega nogometaša angleške lige.