Nogometaš s 74 nastopi in 40 doseženimi goli sodi med izkušenejše člane slovenske izbrane vrste. Pri 25 letih se že lahko pohvali z bogatim mednarodnim stažem, saj je že igral v Španiji in Italiji, bržčas najbolj zanimivo izkušnjo pa ima za sabo letos, ko se je februarja za tri mesece preselil v Azerbajdžan in okrepil bakujski Araz. »Prav veliko se nisem obotavljal. Seveda sem se pred tem malo pozanimal o klubu, a do dogovora je prišlo zelo hitro. Azerbajdžan le ni tako grozen, kot se morda sliši,« uvodoma pove Čujec in pristavi, da ga je za pot na vzhod premamilo predvsem igranje Araza na finalnem turnirju lige prvakov, kjer so nastopili še moskovski Dinamo, kazahstanski Almaty in slovita Barcelona.
Araz sicer velja za mlad klub, ustanovljen šele pred desetletjem in prav z namenom nastopanja v ligi prvakov. »Azerbajdžanska liga dvoranskega nogometa je za zdaj še nekonkurenčna, zato klubi Arazu še ne morejo slediti. Naše moštvo je tako v veliki večini sestavljeno iz tujcev, kjer prednjačijo Brazilci,« obrazloži nogometaš, ki se je po končani sezoni že vrnil v domovino. Ali se bo v Azerbajdžan vrnil, še ne ve, saj se mu je pogodba iztekla.
Kako je Primorec doživel državo, ki je znana bo bogatih naftnih nahajališčih in avtokratskem predsedniku Ilhamu Alievu? »Moram priznati, da sem bil prvi teden kar šokiran, saj sem vajen naše zelene in v primerjavi z Azerbajdžanom dokaj čiste dežele. Center Bakuja je sicer izjemno urejen. Vidi se, da se mesto hitro razvija. A takoj ko zaideš iz središča, lahko vidiš veliko umazanije,« se spominja Čujec in dodaja, da je Azerbajdžancem poleg ekologije španska vas tudi prometna varnost. »Na cestah vlada pravi kaos. Ves čas se trobi in divja. Je pa zanimivo, da kriminala praktično ni. Tako se lahko brez skrbi sprehajaš po ulicah ob kateri koli uri.«
Želja igralca je zdaj najti nov klub, najraje pa bi se vrnil na Apeninski polotok, kjer so pogoji za igranje med boljšimi, prav tako pa bi bil bližje domovini. »Tako prva kot druga liga sta v Italiji zelo dobro organizirani. Je pa res, da je zdaj tam kriza, zato nikoli ne veš, ali boš dobil pogodbo. Tudi v Azerbajdžanu je seveda podobno, vendar pa v Italiji obstaja precej večja možnost, da te prinesejo naokoli. Nisem še povsem odločen, kako naprej. Treba bo preučiti položaj in pretehtati nekatere možnosti.«
Četudi se Čujec lahko pohvali z zelo uspešno kariero, poudarja, da so zaslužki igralcev dvoranskega nogometa mnogo premajhni, da bi po odhodu v pokoj živeli zgolj od tega. »Če nisi Brazilec, je to nemogoče. Nogometašu iz Brazilije ni težko iti v tujino in igrati za majhne zneske, saj ob vrnitvi v domovino z menjavo valute potrojijo zasluženi znesek. Povrhu jim po končani karieri ni težko najti dela. Imajo veliko nogometnih šol in potrebujejo trenerje in svetovalce. Brazilija je le Brazilija in tam jih zanima le nogomet,« pojasni slovenski reprezentant, ki se po sklenjeni športni poti vidi v gospodarstvu, saj v Novi Gorici končuje študij gospodarskega inženiringa.
