Bila je 90. minuta. Navijači Bayerna in Manchester Uniteda so gledali proti semaforju stadiona Camp Nou ter odštevali zadnje trenutke finala lige prvakov. Prvim je tekel čas po polžje, saj so vodili z 1:0, drugim pa je ob zaostanku tekla voda v grlo. Da je vsega konec, je mislil tudi tedanji predsednik Evropske nogometne zveze Lennart Johansson. Vstal je s svojega sedeža na tribuni in se odpravil proti dvigalu. Takrat je bilo še 1:0 za Bayern, toda preden je prišel do pravega hodnika, priklical dvigalo ter se spustil do zelenice, je bilo že 2:1 za Manchester United. »Da boš podelil pokal pravemu kapetanu,« so mu dejali, medtem ko Johansson še kar ni mogel verjeti, kaj se je dogodilo. A ni bil edini. Najhujši šok je doživel branilec Bayerna Samuel Kuffour, ki se je vrgel na tla in z glasnim jokom točil solze nesreče. Potolažiti ga ni mogel niti glavni sodnik Pierluigi Collina.
Slabih petnajst let pozneje spomin na 26. maj 1999 še vedno živi. Kajti to je bil najbolj epski finale v moderni zgodovini lige prvakov. Po magičnosti se mu morda približata zgolj še čudežni preobrat Liverpoola proti Milanu ter gol vseh golov Zinedina Zidana proti Bayerju. »Na boljši način ne moreš zmagati, saj tekmec nima nobene možnosti za povratek,« se zadetkov v 91. (Sheringham) in 93. minuti (Solskjaer) spominja tedanji trener rdečih vragov sir Alex Ferguson. »Če hočeš narediti kaj posebnega, potem moraš zmagati na takšen način. Toda to ni bilo naključje, saj smo v tisti sezoni kar nekajkrat zmagali z zadetki v zadnjih trenutkih. Moji igralci so imeli fantastično željo po zmagi. Bili so prava ekipa z neuničljivim karakterjem. Zmago so si zaslužili že zaradi svoje volje,« je še vedno ponosen prekaljeni Škot. »Nedvomno sem na tej tekmi doživel nekaj najbolj nepozabnih trenutkov kot trener Uniteda. Zaostajali smo, zato smo morali tvegati, kar se nam je poplačalo.«
Toda vsem, ki jim je Manchester United pri srcu, letos ostajajo samo spomini. Fergusonov odhod je pustil prevelike posledice, z ekipo, ki je bila lani angleški prvak, pa David Moyes nima pravih idej. Bolj po sreči kot po pameti so se rdeči vragi uvrstili v četrtfinale lige prvakov, zdaj pa jim nasproti stoji Bayern München, ki je močnejši kot kadar koli. Delo za United bo še toliko težje, ker zaradi poškodbe manjka njegov najboljši nogometaš Robin van Persie. Hkrati se Bayern v zadnjem obdobju proti angleškim klubom dobro znajde. Na Anglijo ima najlepše spomine zaradi lanske finalne zmage na Wembleyju ter tudi zaradi gostujočih podvigov pri Arsenalu in Manchester Cityju, v evropskem superpokalu pa je premagal Chelsea, s čimer se je Londončanom maščeval za poraz v finalu lige prvakov leta 2012. Resda je v zadnjih dveh sezonah izgubil doma proti Arsenalu in Cityju, a šlo je za spodrsljaja, ki sta kvečjemu pripomogla k temu, da so se Bavarci spet zbrali in vrnili na pravo pot. Pred tokratnim dvobojem z Unitedom je tako nemogoče izumljati toplo vodo, saj je po vseh kriterijih velik favorit ponovno Bayern. Toda napredovanje rdečih vragov je sedaj ravno tako nemogoče, kot je bil njihov preobrat v 90. minuti pred petnajstimi leti…
Bolj v ozadju je španski obračun med Barcelono in Atleticom Madridom. Katalonci so po kriznem februarju spet zaživeli ter marca v španski ligi premagali in prehiteli madridski Real. Pred njimi je le še Atletico, ki več kot očitno ni muha enodnevnica. Četa Diega Simeoneja se uspešno spopada z vsemi najtežjimi bitkami, saj je letos prišla do zmage na vseh najtežji gostovanjih – pri Realu, Sevilli, Athletic Bilbau, Real Sociedadu, Portu, Milanu… Manjka zgolj še Barcelona, pri kateri letos v španski ligi še niso gostovali. Močan udarec za Barco je poškodba vratarja Victorja Valdesa, ki je zaradi strganih križnih vezi končal sezono.
