Za Olimpijo je še ena izgubljena sezona. Izpad proti Mariboru v polfinalu slovenskega pokala, v katerem so sicer na povratni tekmi v Stožicah prikazali celo najboljšo igro v spomladanskem delu, je le kulminacija vseh zmot in zablod, ki so dosegle vrhunec prav v letošnji sezoni. Prvič, odkar se je nova Olimpija vrnila v prvo ligo, bo po štirih letih ostala očitno celo brez nastopa v Evropi, za katero ima le še teoretične možnosti.
Po novem športnem neuspehu je zavrelo v klubu. Športni direktor Sašo Udovič, ki je na tej funkciji šele tri mesece, je le nekaj ur po koncu druge tekme polfinala v Stožicah postavil ultimat vodstvu kluba s predsednikom Izetom Rastoderjem na čelu: ali grem jaz ali pa trener Milorad Kosanović. »Obstali smo v polfinalu pokala, v državnem prvenstvu pa nam ni uspelo premagati treh klubov, ki so na lestvici uvrščeni za nami. Proti Krki, Celju in Triglavu smo osvojili dve od devetih možnih točk. To je manj od pričakovanj. Napočil je čas za spremembe. Upravi kluba sem predlagal zamenjavo trenerja Milorada Kosanovića. Zdaj je na potezi tisti, ki odloča,« je včeraj povedal Sašo Udovič, ki poudarja, da s Kosanovićem ni sprt. Kosanović ni bil Udovičeva izbira, saj je bil srbski trener že v klubu, ko je nastopil funkcijo športnega direktorja. Glavna kadrovika zasedbe Olimpije za sezono 2013/14 sta bila jeseni odstopljeni direktor Sanel Konjević in odstavljeni trener Andrej Razdrh, svoj del odgovornosti za zimski prestopni rok pa morata prevzeti tudi Kosanović (Kostić) in Udovič (Zalaznik, Škarabot).
Udovič pravi, da je njegov glavni motiv v želji po spremembah ta, da Olimpija začne igrati dober nogomet, s katerim bodo na stadion privabili gledalce, klub pa bo v ponos Ljubljani. Njegov kratkoročni načrt v naslednjem mesecu in pol je: nov trener, selekcija igralcev iz sedanjega kadra, okrepitve, načrtovanje igre, sistem dela in razvoj kluba. »Če v svojem delu ne bom avtonomen, da bi lahko uresničil svojo vizijo, bom odšel,« je odločen Udovič. Zdaj čaka na reakcijo Izeta Rastoderja, od katerega je odvisna eksistenčna prihodnost kluba. Če ne bi bilo njegovega sponzorskega vložka in posojanja denarja, Olimpija ne bi mogla preživeti. Nekajkrat je že zagrozil z odhodom iz kluba. NK Olimpija pač spada ob HDD Olimpija v nujno športno zlo v prestolnici, saj nimata takšnih političnih botrov kot KK Union Olimpija in RK Krim Mercator, ki ju je treba reševati s sponzorskim denarjem iz državnih podjetij.
Udovič pravi, da že ima kandidata za trenerja Olimpije, a njegovega imena ne želi izdati. Olimpija potrebuje izkušenega trenerja bojevnika. Slovenca z avtoriteto, ki je šel skozi vse faze razvoja od mladinske do članske kategorije, morda okusil tudi delo s kakšno v kateri od reprezentančnih selekcij. Torej se je kalil tudi v klubih, ki so bili na robu tekmovalnega in eksistenčnega preživetja, ko so zamujale plače, ko je primanjkovalo opreme za vadbo, ko je bilo veliko neizpolnjenih obljub. Navijačem se najbolj kolca po časih tria Dušan Kosič-Aleš Čeh-Martin Magister. Kosič in Čeh, pa tudi Tomaž Kavčič in Primož Gliha, so zdaj vpeti v delo z reprezentančnimi selekcijami, kar Udoviču zožuje manevrski prostor za kadrovanje.
Nova Olimpija je od vrnitve v prvo ligo leta 2009 naredila toliko napak, da jih več sploh ni mogoče. Iz tega se tudi ni nič prida naučila. Največja težava je v tem, da je klub pravzaprav drevo brez korenin. Klubska struktura se ne krepi, ampak celo slabi, saj trenutno niti ne vemo, kdo je poslovni direktor. V petih letih so bili trenerji potrošni material za upravo, športni direktor Mile Ačimović le epizodna vloga, za igralce pa klub železniška postaja, na kateri so se ustavili, da znova oživijo svoje kariere, potem ko se jim je zalomilo v tujini. Seznam je dolg: Sretenović, Ivelja, Vršič, Nikezić, Zeba, Radosavljević, Apatič, Rodić... A niso krivi omenjeni igralci, ker so se pač borili za svoj kruh, ampak tisti, ki jih je najel. Obenem Olimpija sama žre svoje najbolj nadarjene otroke. Boban Jović je le še bleda senca obetavnega fanta, ki je trkal celo na vrata reprezentance, Andraž Šporar je tik pred tem, da bo ostal večni talent. Obetavni napadalec je postal žrtev bolestnih ambicij Rastoderja, ki mu je ceno navil do deset milijonov evrov odškodnine, čeprav sploh ni bil najboljši mladi igralec v državi, ko pa mu je še plačal počitnice na Maldivih, je s tem poslal najslabše možno sporočilo drugim članom slačilnice. Glede na trenutno stanje, če ne bo sprememb, si Šporar kariero lahko reši le s selitvijo tujino ali v Maribor, kjer edini v državi znajo izbrusiti talente v igralce za prodajo na evropskem tržišču.
