Dolge visoke podaje. Tri besede, ki so jih v celjskem taboru v zadnjem tednu največkrat izgovorili. V mislih so imeli taktiko Tromsoja, ki naj bi skušal izpostaviti premoč s preskakovanjem igre, posledično pa naj bi bil najbolj nevaren iz prekinitev. V isti sapi so Celjani kot svoje orožje izpostavili kombinatorno igro z veliko podajami.
Da je teorija eno, praksa pa povsem nekaj drugega, je potrdil prvi polčas. Tromso je resda takoj po začetnem sodnikovem žvižgu poslal visoko žogo v napad, a kaj kmalu je njegova igra dobila povsem druge dimenzije. Natančneje v četrti minuti, ko so Norvežani povedli, do gola so prišli s hitrimi podajami na majhnem prostoru, piko na i pa je z neubranljivim strelom postavil Magnus Andersen.
Kar nekaj gledalcev gola sploh ni videlo, saj so na glavno tribuno šele prihajali iz bližnjih gostiln in lokalov. Poleg pogleda na semafor jim je nasmešek z obraza izginil tudi, ko so se ozrli na zelenico. Celjska igra je bila povsem sterilna, ob agresivni norveški obrambi pa številne podaje niso imele nobenega učinka. Največkrat se je žoge pri Celjanih dotaknil kapetan in veteran Sebastjan Gobec, ki po frizuri spominja na francoskega virtuoza Zinedina Zidana, čeprav zaseda enako pozicijo kot nekdanji Zidanov soigralec Didier Deschamps. Na celjsko žalost predstava Gobca ni spominjala niti na enega niti na drugega Francoza.
Minimalen zaostanek je bil še ugoden za slovenskega predstavnika, kar pa se je kmalu spremenilo. V 16. minuti so Tromsojevi nogometaši uprizorili novo akcijo za nogometne učbenike. Na nekaj kvadratnih metrih so si izmenjali hitre in kratke podaje, z golom pa je vse skupaj zaključil Morten Moldskren, ki je v igro prišel le minuto in pol prej, ko je zamenjal poškodovanega Bendiksena. Noben visokih in dolgih podaj torej, le hitre in direktne akcije. Vsega bi bilo lahko konec v 37. minuti, a je napadalec Tromsoja Aleksandar Prijović stresel zgolj vratnico. Da je bila ironija še večja, so bili Celjani v prvem polčasu najbližje golu po visoki podaji iz kota, ko je okvir vrat zadel Gregor Bajde.
Čeprav norveški nogomet nima veliko skupnega s slovenskim, je Tromso izjema, ki potrjuje pravilo. Njegovi ogledniki so bili namreč že večkrat v Sloveniji. Najprej so pred leti podrobno spremljali slovenskega reprezentanta Andraža Kirma, ko je ta še igral za Domžale. Za triletno pogodbo so mu tedaj ponujali kar 950.000 evrov, a Kirmu prestop v Skandinavijo ni dišal. Ogledniška služba Tromsoja je v Slovenijo večkrat obiskala tudi lani, ko je analizirala igro Olimpije, ki jo je prav tako izločila v kvalifikacijah za evropsko ligo.
Analitiki Tromsoja so svojo nalogo dobro opravili tudi letos. Norvežani so imeli pripravljen odgovor na skoraj vse celjske napadalne akcije, na trenutke pa imeli tudi nekaj sreče. Denimo takoj na začetku drugega polčasa, ko je imel Benjamin Verbič idealen položaj za strel iz sredine kazenskega prostora, a je po podaji s strani povsem zgrešil žogo.
Bolj se je tekma bližala koncu, bolj so bili nevarni tudi Celjani, a vse njihove nevarne poskuse je odbil ali polovil norveški vratar Marcus Sahlman. Realnost mladega moštva iz knežjega mesta je tako bil dober odpor proti bogatejšemu in izkušenejšemu nasprotniku. Če so poleg napredovanja ostali tudi brez 150.000 evrov, kolikor bi jih prejeli od Mednarodne nogometne zveze, so zato Celjani dobili vsaj dragocene izkušnje pred začetkom nove sezone slovenske lige.
»Izgubili smo v tekmi, kjer smo imeli dobre obete, da bi napredovali. Našemu moštvu primanjkuje izkušenj, še posebno če ga primerjamo s Tromsojem. V prvem polčasu smo prikazali premalo odločnosti, agresivnosti in nesramnosti. Še zlasti ker so nam nasproti stali sami profesionalci. V drugem polčasu smo bili bolj odločni. Imeli smo več kombinatorike, a se nam ni izšlo. Tromso je zasluženo napredoval,« je dejal Miloš Rus, trener Celja.
