Pastore je bolj kot po preigravanju v kazenskem prostoru znan zaradi odličnega pregleda nad igro, dobrega gibanja, podaj in občutka za prostor, kar začini z odlično tehnično podkovanostjo, ki se je je učil na ulicah Cordobe, milijonskega mesta v osrčju Argentine. Ker je sloke postave, se ga je prijel vzdevek Flaco (suhec, op. a.). Ker tudi po slogu igre ni podoben Diegu Maradoni, ga v nasprotju s skoraj vsemi obetavnimi argentinskimi »desetkami« niso primerjali z njim. Je precej bolj podoben Brazilcu Kakaju. »Včasih sem pozorno gledal Kakajeve predstave in skušal igrati kot on,« je dejal Pastore, ki je v mladosti, ko je stiskal pesti za manjši klub iz svojega rodnega mesta Talleres, občudoval Juana Romana Riquelmeja in Gabriela Batistuto. V Gazzetti dello Sport so nekoč zapisali, da njegov slog igre spominja tudi na tri slavne režiserje nogometne igre, na Urugvajca Enza Francescolija, Johana Cruyffa in Riquelmeja. Pastore naj bi bil mešanica vseh treh.
Čeprav na igrišču ne spominja na Maradono, pa ga zelo ceni. Ne le to, tudi hvaležen mu je. Ko je bil suhec star 20 let, mu je nekdaj najboljši nogometaš na svetu ponudil priložnost v argentinski reprezentanci na svetovnem prvenstvu. Za seboj je imel odlično sezono pri Palermu, kar je bilo dovolj, da je v Južnoafriški republiki dobil nekaj drobtinic, ki so padle z mize, ob kateri so sedeli zvezdniki z Lionelom Messijem na čelu. Maradona je za Pastoreja dejal, da je zlobni nogometni deček, kar pa mladeniča nikakor ni ujezilo. »To je najboljši kompliment, kar bi mi jih lahko dal. Če ti to reče Maradona, je to nekaj povsem drugega, kot če bi rekel kdo drug. Z menoj se je precej pogovarjal, ker sem bil najmlajši v ekipi,« je dejal Javier Pastore, ki pa mu je med svetovnim prvenstvom pomagal še en trener. Angel Cappa mu je po vsaki tekmi poslal elektronsko pošto s podrobno analizo in nasvetom, ki je bil vedno enak. »Tri četrtine tekme delaj za ekipo, eno četrtino časa pa delaj, kar hočeš.« Tega ga je Cappa učil pri Huracanu, ko se je ta leta 2009 boril za argentinski naslov, na koncu pa pristal na drugem mestu. Ta sezona je bila za Pastoreja prelomna. Svet je spoznal njegove veščine, veliko se je naučil ravno od Cappaja, ki ni le trener, ampak še marsikaj drugega. Je filozof in psiholog, avtor kolumn in knjig, šport pa zna povezati s politiko in družbenimi razmerami. Je zaprisežen levičar, borec proti imperializmu in kapitalizmu (tudi proti politiki Fife) ter podpornik lika in dela Huga Chaveza. V osemdesetih je bil pomočnik Luisu Menottiju pri Barceloni, v devetdesetih pa Jorgeju Valdanu pri Realu. Cappa je mož, ki je poleg staršev najbolj vplival na Pastorejevo kariero. Zdaj ima pomembno besedo tudi agent Marcelo Simonian. Ta je, kot je v Južni Ameriki vse bolj običajno, delni lastnik Pastorejevih nogometnih in marketinških pravic. Za prestop, vreden 40 milijonov evrov, iz Palerma v PSG je leta 2011 agent dobil kar 12,5 milijona evrov.
Kako je Pastore postal graditelj igre, je pojasnil v enem od intervjujev. »Ko sem šel prvič na trening v klub, mi je oče dejal, naj rečem, da sem vezist, da sem številka deset.« Očeta je poslušal, a ne povsem. Je že res, da je njegova vloga na igrišču takšna, kakršno imajo nogometaši s številko deset na hrbtu, a Pastore je ne nosi. V tem primeru se je raje zatekel k mami in izbral številko 27. »Nosim jo zato, ker je to najljubša številka moje mame. Mislim, da mi prinaša srečo,« je dejal in dodal, da je na mamo tako navezan, da je prišla z njim v Evropo.
Suhec iz Cordobe je v minulih letih napredoval, v tej sezoni pa se je malo ustavil, v sredo zvečer je dosegel šele drugi gol. Toda morda je ravno to znamenje, da se 24-letnik prebuja. Prav kmalu se bo moral dokončno prebuditi, če bo želel še drugič zaigrati na svetovnem prvenstvu. V zadnjem času argentinski selektor Alejandro Sabella nanj ni računal. A v nogometu lahko vse spremeni že en gol.