Svetovna nogometna prvenstva vselej spišejo vrsto zanimivih zgodb. Da se resnično zapišejo v zgodovino in se ohranijo dlje časa, v smislu, da jih na dan privlečemo ob vsakem naslednjem mundialu, pa se praviloma morajo zaključiti z dobrim rezultatom. Če navedemo le en primer: bi se danes kdor koli spominjal slovitega gola Diega Armanda Maradone z roko v četrtfinalu prvenstva leta 1986 v Mehiki proti Angliji, za katerega je sam dejal, da ga je dosegel »malo z glavo, malo pa z božjo roko«, pa tudi »gola stoletja«, ki ga je dosegel na isti tekmi s slovitim sprintom in preigravanji, če ne bi Argentinci zmagali in nato v nadaljevanju osvojili naslova svetovnih prvakov? Skoraj zagotovo ne. Ali pa le bežno. In takšnih primerov je še kar nekaj. Potencialne dogodke, ki bi se lahko vpisali v zgodovino, najdemo tudi na tem prvenstvu, za zdaj pa najbolj izstopa zgodba angleškega krilnega napadalca Raheema Sterlinga.
Zanj se je prvenstvo v Katarju začelo po pričakovanjih. Prvi tekmi v skupini proti Iranu (zmaga 6:2) in ZDA (0:0) je začel v udarni enajsterici in na prvi prispeval tudi gol in podajo, zadnjo proti Walesu, na kateri je selektor Gareth Southgate naredil nekaj sprememb, pa je spremljal s klopi. Pričakovalo se je, da se bo za osmino finala proti Senegalu vrnil med prvih enajst, nato pa je pred tekmo prejel šokantno novico iz domovine – v njegovo hišo v Londonu so namreč vdrli oboroženi roparji, odnesli nakit in številne druge dragocenosti, vse skupaj pa se je dogajalo v času, ko je bila v hiši njegova družina.
Pretreseni nogometaš Chelseaja, ki se je sicer rodil na Jamajki in že pri dveh letih izgubil očeta prav zaradi umora med ropom, v Anglijo pa se je nato z mamo preselil, ko je bil star pet let, se je v strahu za svojo družino pred tekmo s Senegalom odločil vrniti domov. Njegovi soigralci so tudi brez njegove pomoči zmagali s 3:0, vse pa je navdušil njihov odziv, saj so Sterlingu, ki so ga, mimogrede, že dvakrat zapored uvrstili med 100 najvplivnejših temnopoltih Britancev, vsi po vrsti izrekali podporo. Na čelu s kapetanom Harryjem Kanom in selektorjem Southgatom, ki je povedal, da »mu je treba dati čas, da je s svojo družino. Seveda ni idealno za reprezentanco, a posameznik je v takšnih trenutkih pomembnejši od skupine.« Takrat so bili domala vsi prepričani, da slovo od reprezentance pomeni tudi slovo od nastopov na SP, a je zdaj prišlo do preobrata, saj se Sterling po tem, ko se je prepričal, da je doma vse v redu (če seveda ne upoštevamo za okoli 300.000 funtov škode zaradi ukradenega nakita), ter je poskrbel tudi za to, da bo njegova družina v naslednjih dneh na varnem in pod ustreznim nadzorom, vrača v Katar.
»Raheem Sterling se bo vrnil v reprezentančno bazo, v petek (danes, op. p.) pa ga pričakujemo v Al Vakri, kjer se bo pridružil ekipi pred četrtfinalom s Francijo,« so pri angleški nogometni zvezi zapisali v včerajšnjem sporočilu za javnost. Ker 27-letnika s soigralci ni bilo kar nekaj dni in je izpustil večji del priprav za tekmo proti Franciji (jutri ob 20. uri), seveda ne gre pričakovati, da bo tekmo začel v prvi enajsterici. Odvisno od razpleta tekme pa je povsem mogoče, da bi priložnost dobil v nadaljevanju. Si predstavljate, da bi nato denimo dosegel odločilni gol in bi šli Angleži po njegovi zaslugi do konca? Ne bi bila ravno »božja roka«, a daleč od nje celotna zgodba tudi ne ...
