Si predstavljate stadion, na katerem navija 200.000 nogometnih navdušencev? Ali, prevedeno za lažje razumevanje, dva izmed treh Ljubljančanov? Za današnje razmere, ko igra zelo pomembno vlogo varnost, je to skoraj nepredstavljivo. Toda legendarni objekt v Riu de Janeiru z imenom Maracana se lahko pohvali, da je 16. julija 1950 na tekmi svetovnega prvenstva med Brazilijo in Urugvajem gostil kar 199.854 stoječih navijačev, po licih katerih so na koncu polzele solze razočaranja, na stotine ljudi pa je moralo zaradi napada histerije po koncu celo poiskati pomoč zdravnika. Gostje so namreč slavili zmago z 2:1. Še živeči urugvajski nogometaš, 87-letni Alcides Ghiggia, strelec zmagovitega gola, se tekme spominja, kot bi se zgodila včeraj: »Na stadionu je vladala popolna tišina. Množica navijačev je bila šokirana, zdelo se je, da tudi dihati ne morejo več. Mi pa smo bili preprosto – srečni.«
Ime Maracana po papigi iz džungle
Uradno se stadion imenuje po Mariu Filhu, novinarju in velikem privržencu gradnje objekta. Ime Maracana je stadion dobil po soseski Ria de Janeira, ki je poimenovana po reki. Ta izvira v džungli, kjer živi posebna vrsta papige maracana, po kateri je reka dobila ime. Skozi desetletja je Maracano dodobra načel zob časa. Ko se je leta 1992 porušil del tribune in so umrli trije navijači, so resno razmišljali, da bi stadion porušili, a to zavoljo statusa naravne in kulturne dediščine ni bilo mogoče. Leta 2000 so ga obnovili prvič in zmogljivost zmanjšali na 103.000 sedežev, šest let pozneje je po vnovični prenovi ostalo le še 82.238 sedežev. Zgodbi iz obeh let pa sta imeli nekaj skupnega – dejanski stroški so občutno presegli načrtovane.
Ko je postalo jasno, da bo Brazilija prirediteljica svetovnega nogometnega prvenstva 2014 in letnih olimpijskih iger 2016, so se odločili za vnovično prenovo. Dela so močno zamujala, objekt s streho iz steklenih vlaken, ki prekriva 95 odstotkov od skupno 78.838 sedežev, so odprli s štirimesečno zamudo, število porabljenih evrov pa se je ustavilo pri 425 milijonih, kar je predvideni proračun preseglo za dobrih 48 odstotkov. Odgovornim v državi, ki velja za peto najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu, za astronomsko podražitev ni bilo kaj dosti mar, pomembnejša sta bila ponos in zavedanje, da gre za enega najsodobnejših objektov. »Vesel sem, ko vidim, da je Maracana znova pripravljena za igranje nogometa. Je simbol naše države,« je pred otvoritveno tekmo 2. junija 2013 dejal legendarni brazilski nogometaš Bebeto, privrženci najbolj priljubljene igre z žogo pa so bili navdušeni, ko so videli sedeže, obarvane rumeno, modro in belo, kar v kombinaciji z zeleno travnato površino predstavlja nacionalne barve Brazilije.
Pogosto so prepevali in tudi molili
Na stadionu, ki je v lasti Ria de Janeira, ene od skupno 27 pokrajin v Braziliji, trenutno igrajo nogomet štiri najboljša moštva: Botafogo, Flamengo, Fluminense in Vasco. Eden najbolj čustvenih dogodkov je bil 19. novembra 1969, ko je Pelé v 34. minuti tekme z enajstmetrovke v dresu Santosa dosegel svoj tisoči gol, na stotine privržencev in fotografov pa je vdrlo na igrišče in prekinilo tekmo. »Maracana ima v srcu Brazilcev posebno mesto, tudi v mojem. Na stadionu sem dosegel svoj prvi gol v dresu reprezentance in tisoči profesionalni gol leta kasneje. Avra tega kraja je neverjetna,« je dejal veliki Pelé.
Zelo čustveno je bilo tudi 20. januarja 1983, ko je umrl Garrincha, eden najboljših brazilskih nogometašev vseh časov, njegove posmrtne ostanke pa so prinesli tudi na Maracano. Na zadnjo pot so idola pospremili tisoči.
Maracana seveda ni zgolj stadion za igranje nogometa. Ko je prepeval že pokojni Frank Sinatra, ga je poslušalo 180.000 navdušencev, izjemno dobro obiskane koncerte so imeli tudi Tina Turner, Paul McCartney, George Michael, Sting, Madonna ter skupine Kiss, Guns N' Roses in INXS, molitev za množice pa je na njem imel tudi papež Janez Pavel II. Kot pravi nogometna legenda Ghiggia: »Le trije ljudje v zgodovini Maracane so utišali množico: Sinatra, Papež in jaz!«