Slovenijo je na prelomu stoletja zajela nogometna evforija, ki je dosegla vrhunec z romanjem 10.000 Slovencev v Amsterdam na tekmo evropskega prvenstva s Španijo, kjer so navijači izobesili transparent Katanec for President, in uvrstitvijo na svetovno prvenstvo leta 2002, kjer je bilo prve nogometne pravljice tudi konec po znamenitem sporu s prvim zvezdnikom Zlatkom Zahovićem. Če bi Srečko le hotel, bi vodil reprezentanco tudi v kvalifikacijah za prvi mundial v Afriki, saj je decembra 2007 domala vsa Slovenija na čelu s tedanjim predsednikom NZS Rudijem Zavrlom dobesedno moledovala, naj sprejme ponudbo. Ker je po sestanku s prijatelji in tesnem izidu njihovega glasovanja na Šmarni gori ostal v Makedoniji, je Kek ostal selektor in uspel. Ker je Katanec človek, ki ga ne zanima preteklost, ampak le danes in jutri, je kar dvakrat zavrnil vrnitev na klop slovenske reprezentance. Ko je kazalo, da jo bo še tretjič, se je na silvestrovo v zadnjem trenutku premislil.
Kot proletarski otrok v delavskem naselju litostrojskih barak in blokov je sanjal, da bi postal pobiralec žog na tekmah Olimpije v prvi jugoslovanski ligi na stadionu za Bežigradom. S trmo in vztrajnostjo je naredil vrhunsko nogometno kariero, ki jo je v vlogi selektorja še nadgradil. Je edini slovenski nogometaš, ki je igral v vseh treh možnih finalih evropskih nogometnih pokalov. Leta 1989 je s Stuttgartom izgubil finale pokala Uefa z Napolijem na čelu z Maradono, 1990 je s Sampdorio osvojil pokal pokalnih zmagovalcev po zmagi nad Anderlechtom po podaljšku, 1992 je s Sampdorio na Wembleyju izgubil finale lige prvakov po podaljšku proti Barceloni. To je dosegel nogometaš, ki so mu v Jugoslaviji očitali, da je le »skijaš«, ki teče kot nor in nima pojma.
Ni bil estetski biser
Ko je začel trenirati nogomet pri Ljubljani, je bil pravo nasprotje sedanjega atleta – majhen in suhljat, ni bil najboljši in najhitrejši, njegova tehnika ni bila briljantna. Zase pravi, da nikoli ni bil estetski biser. Trenerje je fasciniral z izredno delavnostjo, vztrajnostjo, disciplino in poštenim odnosom do igre. Velika Olimpija je hotela leta 1980 pet igralcev iz Ljubljane, a med njimi ni izbrala Katanca. »Če ne vzamete Srečka, ne gre nobeden,« je postavil ultimat trener Vladan Mladenović. In veliko kariero med njimi je naredil le Srečko, ki je bil odličen tudi v ostalih športih, atletiki, košarki, rokometu in balinanju, kasneje je zablestel še v tenisu in biljardu.
Za Olimpijo je igral do leta 1984, ko je potonila v drugo ligo. Vmes je postal jugoslovanski reprezentant ter v enem koledarskem letu, pri 21 letih, igral za vse tri selekcije – mlado, olimpijsko, s katero je osvojil bronasto kolajno v Los Angelesu 1984, in člansko A celo na evropskem prvenstvu. Na podelitev bronaste olimpijske kolajne, ki je bila šele po finalni tekmi, sploh ni počakal. Namesto na izlet v Disneyland je raje odpotoval domov na služenje vojaškega roka v Travnik v BiH. Čez dva meseca je že bil v Sarajevu in nemoteno treniral z Železničarjem, kjer je bil trener Ivica Osim, ki je čez dve leti postal selektor jugoslovanske reprezentance. »Vedno sem mu zaupal. Bil je eden tistih igralcev, ki te niso nikoli izdali. Ni bil artist, vendar pravi profesionalec,« je o njem govoril Osim, ki skupaj s Srbom Vujadinom Boškovom, Švedom Svenom Erikssonom in Nizozemcem Arijem Haanom spada v kvartet trenerjev, ki so imeli izjemen vpliv na Srečka kot igralca in nato trenerja – selektorja.
Na zabavo na vas
Po vojski je postal profesionalec pri zagrebškem Dinamu, a v klubu z njim niso imeli prave vizije, saj ga je trener Miroslav Blažević - Ćiro postavil za srednjega napadalca. Gledalci so mu žvižgali, na morju je razočaran razmišljal o koncu kariere, a je dobil ponudbo beograjskega Partizana, kjer je preživel dve plodni sezoni. Postal je jugoslovanski prvak, se družil s teniškim zvezdnikom Bobanom Živojinovićem in si kupil prvi avto – rabljeni audi. Leta 1988 je postal gastarbajter v Stuttgartu, a prve tedne v Nemčiji je silno trpel. Ni znal jezika, ovire mu je pomagal premagati zvezdnik kluba Jürgen Klinsmann (nato trener Bayerna, selektor Nemčije, trenutno pa v ZDA), ki ga je po treningu odpeljal na vas na zabavo k staršema (imeli so pekarno), in Srečko je že na prvi tekmi v bundesligi zabil gol.
Že po letu igranja v Nemčiji se je preselil k Sampdoriji v Italijo, ki je zanj plačala 5,5 milijona tedanjih nemških mark odškodnine, kar je bila do tedaj rekordna vsota za jugoslovanskega nogometaša. V Italiji je v petih letih dosegel svoje največje nogometne uspehe, doživel najbolj zvezdne trenutke v družbi velikih asov Italijanov Viallija in Mancinija, Brazilca Cereza ter pobral vse možne lovorike, za nameček pa zaigral še za Jugoslavijo na svetovnem prvenstvu 1990. Kariero je predčasno končal pri 31 letih po devetih operacijah obeh kolen in gležnja, s katerim ima še danes težave in je bil nedavno znova na operacijski mizi, zato ne postavlja več rekordov v teku na Šmarno goro. Zadnjo tekmo je odigral 7. septembra 1994, ko je Slovenija igrala prvo uradno tekmo po osamosvojitvi in v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Mariboru remizirala s svetovnimi podprvaki Italijani (1:1).
Za plačo sploh ni vprašal
Ko se je vrnil v Ljubljano, dve leti ni delal nič, a treniral, kot bi igral nogomet. Nato se je vpisal v trenersko šolo, ki pa je ni šprical kot nekoč osnovno, klopi je v mladosti drgnil tudi na srednji železničarski, a vlakov ni nikoli razporejal. Bil je pomočnik trenerja v mladi reprezentanci do 21 let in pol leta trener Gorice. Ko je bil leta 1998 med svetovnim prvenstvom z ženo Romano, ljubeznijo iz najstniških let, in sinovoma Oliverjem Svitom in Oscarjem Janom na počitnicah na Sardiniji, ga je poklical predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl in mu ponudil mesto selektorja. Srečko je kar na plaži v telefon dahnil da, s 35 leti postal najmlajši selektor v Evropi in Zavrla sploh ni vprašal, kakšna bo plača. »Zanimali so ga le nogometaši in igra. Ko sem mu dejal, da bo imel takšno plačo, kot jo je imel njegov predhodnik Prašnikar, je dejal, da se strinja, čeprav mu številke sploh nisem omenil,« se spominja Rudi Zavrl. Ko se je zadnje dni decembra lani pogajal z Aleksandrom Čeferinom, je bila njegova tržna cena višja, kot je plačilna sposobnost NZS.
»Jaz ne igram na igrišču. Fantom gre 80 odstotkov zaslug, meni pa 20, ob porazih je razmerje obratno. Do nogometa je treba biti pošten, pa ti vse vrne. Pomembni sta homogenost in kompaktnost moštva,« je nogometna filozofija Katanca. Ne skriva vraževernosti. Srečkove srečne številke so 13, 17 in 27. Na dan tekme se nikoli ne brije in striže nohtov. Nervozo pred tekmo prežene tako, da gre v savno ali teč. Edinkrat, ko tega ni naredil, je bil za kultnim Bežigradom izključen.
Je edini slovenski trener, ki je lahko izbiral službo, a vse tri v tujini končal pred iztekom pogodbe. Novembra 2002 je postal trener Olympiakosa, a je ostal v Grčiji le do februarja 2003. Od leta 2006 do marca 2009 je vodil Makedonijo, od 2009 do 2011 pa Združene arabske emirate. V slovenskem nogometu je medtem deloval kratek čas kot svetovalec Joca Pečečnika, tedaj predsednika NK Interblock.
