Intervju z Radomirjem Antićem: Srečka Katanca sem pripeljal v Beograd

Pri njih vse izhaja iz obrambe. V zadnjem času so postavili igro malo višje, prej so se branili v svojem kazenskem prostoru. Dajejo veliko pomembnost prekinitvam. Nimajo veliko levičarjev. Toda moraš se prilagoditi temu, kar imaš. Zame je nepojmljivo, da Barcelona iz 50 ali 60 kotov niti enkrat ne strelja na gol.

Ker ne delajo na tem. Če nimaš visokih igralcev, ki bi lahko skakali ob prekinitvah, poišči drugo rešitev. Prilagodi situacijo kakovosti, ki jo imaš.

Ob kotih bi morali izkoristiti igro ena na ena. Nogometni kriminal je, da Dani Alves osemdeset odstotkov predložkov pošlje v sredino visoko po zraku. Podajati bi moral po tleh, za hrbet branilcem.

Če ne veš, kaj delaš, se lahko zanašaš le na improvizacijo. Prižgeš svečo in moliš. To se zdaj dogaja Barceloni. Vidi se, da ekipa in igralci niso v formi. Busquets, ki sicer ni sporen, ima sedaj na eni tekmi več dotikov žoge kot prej na desetih. Ni v formi, trening ne favorizira njegovih sposobnosti.

Kar sem rekel, sem videl. Očitno ni komunikacije. Že na ogrevanju se vidi, da ni pri stvari. Ko se je vrnil na igrišče po poškodbi, ni vedel, kje je. Igralec z njegovimi značilnostmi mora imeti stoodstotni anaerobni trening. Mora delati na reakciji, hitrosti in koordinaciji, česar zdaj nima. Največja kakovost Cesca Fabregasa je bila, da je iz zvezne linije prihajal v napad in na tak način dosegal gole, sedaj sploh ne pride več v kazenski prostor.

(Smeh.) Že sprememba mesta treninga je boj proti apatiji, ki je pri njih prisotna. Naj gredo na izlet v Pireneje, imajo jih pred nosom (smeh).

Ko je bilo potrebno. Šest mesecev sem bil v Barceloni. Ko sem prišel, je bil klub v najtežjem položaju, saj je bil v območju izpada. Nato sta dala Javier Saviola in Patrick Kluivert po 13 golov, kar jima nikoli prej niti kasneje ni uspelo. Veliko lepega smo doživeli. Preden je Xavi začel delati z menoj, praktično ni šel čez sredino igrišča, nato je postal najboljši srednji ofenzivni vezist na svetu. Zahteve smo prilagodili sposobnostim nogometašev.

Puyola. Ko je Barcelona v Parizu leta 2006 v finalu lige prvakov premagala Arsenal, sem pet minut po tekmi dobil klic. »Hvala, mister,« mi je sporočil Valdes. Kaj bi si lahko želel več? Več ne potrebujem.

Nisem. Sem pomirjen sam s seboj, saj sem delal, kar sem menil, da moram delati. Če tega niso cenili, je to njihov problem, kar se je izkazalo v obeh primerih. Ponosen sem, ker sem edini človek na svetu, ki je treniral Real, Atletico in Barcelono, in vse tri zelo uspešno.

Vedno sem se ukvarjal s tem, kako rešiti problem. Govoril sem vam o svojih izkušnjah v Angliji. Po tekmah sem delal analize. Zelo dobro se spomnim, ko sem to prenesel v Zaragozo, moj prvi klub v Španiji. Na podlagi analize sem Juanu Antoniu Senoru, bil je španski reprezentant, povedal, kaj vse ni bilo dobro. Rekel je, da se ne strinja. Dejal je, da je šel na igrišče z največjo željo, da igra najbolje v življenju ter da mu je nekaj preprečilo, da bi to tudi storil, in sicer mala suerte (nesreča, op. p.). Ko sem prišel v Španijo, sem spoznal, da je izgovor za vse, česar nočeš priznati, »mala suerte«. Da ne bi izgubljal časa, sem se odločil, da analiz ne bom več delal. Poiskal sem drugo pot, da sem svoje znanje in delo prilagodil miselnosti okolja.

Povedal sem na drugačen način. Nisem rekel direktno njemu, ampak nekomu drugemu, da bi to slišal on. Vam povem še eno anekdoto. V Barceloni sem k sebi poklical vse tri kapetane. Rekel sem jim, da se bomo v petek malo družili, nekaj pojedli in popili. »Fenomenalno,« so rekli. Toda na tem druženju je pet Nizozemcev igralo karte, štirje Argentinci so bili v svoji skupini in tako naprej. Rekel sem jim, da skupnih večerov ne bomo več organizirali. Bili so začudeni, saj je bila vendar tortilja odlična, prav tako pijača. Seveda, sem rekel. »Toda pokazali ste mi, na kakšen način boste izpadli v drugo ligo. Niti ene teme za pogovor niste imeli,« sem dodal. Prosili so me še za eno možnost. Naslednjič so se vsi pogovarjali, pripeljali so še žene in otroke. Od takrat naprej nismo izgubili več nobene tekme. Bistveno je, da veš, zakaj se kaj dela. Na vsakega igralca sem gledal kot na svojega otroka. Svetoval sem jim, kako naj naložijo denar, kako naj urejajo družinske zadeve, kako naj živijo za nogomet...

Tam sem bil najdlje časa in dosegel največ. Naslov prvaka z Realom ali Barcelono nima tako velike specifične teže kot z Atleticom.

Tudi tam me cenijo. Lahko vam povem, da sem Barcelono najprej zavrnil. Tukaj, v tej hiši so bili (z roko pokaže na sosednji sedež, op. p.). Bilo je takrat, ko sem bil prvak z Atleticom. Rekel sem jim, da imam še enoletno pogodbo, ki je ne želim prekiniti.

Ker sem imel oblčutek, da sem to dolžan Atleticu.

Brat tedanjega predsednika Josepa Lluisa Nuneza. Predsednik Nunez je rekel: »Dajte mi Antića, da bo kupil takšne, kot je Milinko Pantić. Ostale lahko kupim sam.« Za Ronalda in ostale zvezdnike je plačeval po sto milijonov, Pantića sem v Ateltico pripeljal zastonj.

Zaradi trme. Predsednik Fenerbahčeja mi je v tistem času ponudil pogodbo za plačo, kakršno bi želel. Rekel sem ne. Vsak klub sem doživljal kot svojo hišo. V svoji hiši pa rad počistim pred pragom.

Gil je v sezoni pred tem zamenjal štiri trenerje. Hotela me je Valencia, ponudila mi je boljše pogoje, a sem se odločil za Atletico, ker sem želel delati v najtežjih razmerah. Nogometaši, s katerimi smo bili prvaki, so sezono pred tem v zadnjem krogu ostali v ligi.

Ker igraš, kakor treniraš. Za primer lahko spet vzamemo Barcelono. Njeni igralci zdaj le stojijo na igrišču. Gerardo Martino na vrhuncu sezone dela treninge, dolge dve uri in pol. To fiziološko slabo vpliva na igralce. Treba je skrajšati treninge, spremeniti okolje.

Ne le to. Bistveno je, da moraš najprej dojeti, da imaš problem. Ko je problem dobro analiziran, je na pol rešen. Kaj dela zdaj Martino v Barceloni? To, kar dela večina Argentincev. Ko nekaj ne gre, reče, da je to »mala suerte«, in o tem se ne razpravlja.

Za mene ne. Če imaš problem, moraš nekaj spremeniti. To vidi, kdor hoče videti.

Bili smo edina reprezentanca v zgodovini, ki je imela 25 igralcev iz 25 različnih klubov. Svetovni prvak je bila pa Španija, ki je imela osem igralcev iz Barcelone in šest iz Reala. To je velika prednost. Kar se nam je zgodilo na svetovnem prvenstvu, je težko opisati. Kuzmanović je na primer proti Gani prvič in zadnjič v karieri igral z roko v kazenskem prostoru. Zgrešili smo prazen gol. Zapravili smo neverjetno veliko število priložnosti. Ko sem odšel, je bila povprečna starost reprezentance 26 let.

Ne le to. Ustvarili smo vzdušje. Nikdar v zgodovini Marakana ni bila takšna. Poglejte fotografije (pokaže jih na računalniku, op. p.). Kjerkoli sem bil, sem imel publiko za seboj, kajti vedno jih skušam vključiti v zgodbo.

Nemce smo premagali prvič po 28 letih, a ni bilo dovolj. Proti Avstraliji se je dogodila zgodba, ki ni za v časopise. Predsednik je imel pred tekmo sestanek z nekaterimi nogometaši brez moje vednosti. Za Avstralijo je igral Gary Cahill, ki zaradi kazni ne bi smel igrati, a to v naši zvezi nikogar ni zanimalo. Tretja zadeva je bila, da je bila Gana kot edina afriška država v igri za osmino finala, zato so jo malo porinili naprej.

Ljudje so podpirali reprezentanco kot nikdar prej. Koga je to motilo, je druga zgodba.

Sedel sem na tribuni, ker sem bil kaznovan s štirimi tekmami prepovedi vodenja ekipe, ker sem po tekmi z Avstralijo protestiral pri sodniku. Spet so ljudje iz zveze, Ivan Čurković in družba, sodelovali pri tem kaznovanju.

Motil sem jih, kajti želel sem izvajati nove ideje. Obiskovali smo šolo, sponzorje, nikdar prej ni bilo več denarja v zvezi.

Ker je imel narod rad mene, ne njih.

Zato še naslednjih dvajset let ne bodo šli na svetovno prvenstvo.

Ne. Že prej je bila odločitev sprejeta. Tudi pred tekmo s Slovenijo so mi želeli nekaj namestiti. Hoteli so me snemati, ko bi bil z reprezentanco, s katero pa nisem smel biti, ker sem bil kaznovan. Če bi me posneli, bi bil dodatno kaznovan.

V Ljubljani sem bil v vojski in med tem treniral z igralci Olimpije ter z njimi spletel zelo prijateljski odnos. Govorim o Zazi (Radoslavu Bečejcu, op. p.) , Milošu Šoškiću... Jaz sem sprejel odločitev, da Srečka Katanca pripeljemo iz Dinama v Beograd k Partizanu, kjer sem bil takrat pomočnik trenerja. Srečko je moj otrok. Še vedno imava fantastičen odnos. Prijatelja sva.

Ko sem ga videl v Dinamu, sem rekel, da ga potrebujem za sredino igrišča. Spomnim se, da se je nad njim pritoževal Milko Đurovski, ki je ravno prestopil v Partizan iz Crvene zvezde. Na pripravah v Zlatiboru je o Katancu rekel: Tale le teče. (Smeh.)

Ja. Z Boškovom imava še vedno izjemen odnos (intervju je potekal pred smrtjo Vujadina Boškova, op. p.). Prijatelja sva. On me je pripeljal v Zaragozo.

Oh, moj Srečko. Fenomenalen človek je. Kot trener ni imel veliko sreče. Malo je bil v Grčiji pa v Združenih arabskih emiratih, ni imel pa konstantnosti v kakšnem velikem klubu, v katerem bi lahko realiziral svoj trenerski potencial. Zdaj spet trenira, kajne?