Le dež in luže na igrišču so poskrbeli, da zadnji derbi jesenskega dela slovenske nogometne lige med Domžalami in Celjem ni bil bolj kakovosten. Kakšen gledalec se je verjetno zabaval ravno zato, ker se je žoga kdaj pa kdaj ustavila v vodi in ker ni manjkalo drsenja po spolzki podlagi. Precej manj so bili nad tem navdušeni nogometaši. Predvsem tisti, ki imajo več kilogramov. V prvem polčasu so se z dolgimi podajami bolje znašli Domžalčani, ki so v tem delu igre dvakrat zadeli okvir vrat, v drugem so Celjani vendarle demonstrirali nekaj hitrega nogometa, s katerim so navduševali v prvem delu sezone. Zadetek pa je tudi ob pomoči mlahave reakcije domačega branilca dosegel tisti nogometaš, ki je zaznamoval zadnje mesece.
O Benjaminu Verbiču teče beseda, najboljšem nogometašu prvega dela sezone 2014/15 po mnenju športnega uredništva Dnevnika. Morda zadnji gol v celjskem dresu, kajti z odličnimi predstavami žanje vse več pozornosti večjih in bogatejših klubov, je dosegel na drugačen način kot večino drugih. Tokrat je bil nagrajen za vztrajnost in borbenost, sicer je večkrat gledalce pripravil do skoka na noge s hitrostjo, prodori po levi strani ter prehodom proti sredini, ki so se končali z zadetki ali asistencami.
S takšnim načinom igre je prepričal tudi Srečka Katanca, ki ga je vpoklical v reprezentanco. »Takšen način igre mi je najbolj všeč,« je dejal po tem, ko je kot eden zadnjih pršel iz garderobe domžalskega stadiona in na avtobus odnesel zvočnike, iz katerih po zmagah vedno odmeva veseljaška glasba. Da bi svoj prepoznaven slog igre izpopolnil, gleda posnetke iger nogometaša Borussie iz Dortmunda Marca Reusa in Chelseajevega zvezdnika Edena Hazarda. »Sta moja vzornika, ampak bom moral še veliko delati, da se jima približam.« Dela pa več, kot bi mu bilo potrebno. Marsikateri trener je že dejal, da bi morali mladi nogometaši v slovenski ligi trenirati tudi individualno. Verbič posluša ta nasvet. Pri fizični pripravi mu leto dni pomaga osebni trener, ki ga plačuje sam. »To je moja odločitev. Veliko igralcem je bilo ponujeno delo z osebnim trenerjem, pa se jim morda ni ljubilo delati več. Če želiš narediti korak naprej iz slovenske lige, moraš dodatno delati. Jaz sem to naredil in mislim, da je bila poteza dobra.« Nad tem je navdušil tudi soigralca Gregorja Bajdeta, s katerim zdaj skupaj hodita na treninge k Branetu Žibertu.
Verbič je širšo javnost na svoj talent prvič opozoril leta 2012. S klopi je prišel na igrišče na finalni tekmi slovenskega pokala. Čeprav je pokalni prvak postal Maribor, je bil tedaj 18-letnik igralec tekme. Po dveh letih in pol je tudi najboljši igralec lige. Na poti proti uspehu ga spremlja trener Celja Simon Rožman. Prvič ga je treniral že, ko je bilo nogometašu iz Vojnika dvanajst let. Sčasoma sta napredovala oba in zdaj sodelujeta pri članih. »Rožman me je tudi kot prvi povabil v člansko ekipo. Ker je malce mlajši, se bolje razume z nami. Na začetku sezone je za cilj postavil hitro, napadalno igro s hitrimi prehodi v napad. Trener je s to taktiko zadel v polno, kajti imamo hitre igralce spredaj in zanesljive zadaj. Povezanost med ekipo in trenerjem je boljša kot prej, čeprav je bila dobra tudi pod vodstvom Miloša Rusa,« je natrosil razloge za niz brez poraza, ki traja od drugega kroga oziroma 18 tekem v državnem prvenstvu in še štiri v pokalnem tekmovanju.
Dobre igre so ga pripeljale na prag debija za člansko reprezentanco. Bržčas bi igral proti Kolumbiji, če se ne bi poškodoval. Gleženj si je poškodoval na treningu v dvoboju z nogometašem Maribora Petrom Stojanovićem, še enim vzhajajočim zvezdnikom slovenskega nogometa. »Na Petra nisem bil jezen. Ne nazadnje sva bila skupaj v sobi. Pogovorila sva se. Bilo mu je zelo žal in mi je pomagal hladiti rano,« je dodal. Katanca, čigar karizmo je hitro opazil, je verjetno veselilo, da je Verbič na lastno željo ostal s soigralci iz reprezentance, čeprav bi po poškodbi lahko odšel domov.
Upa, da bo kmalu dobil novo priložnost, medtem ko si starši želijo še nečesa. »Da bi končal maturo.« Obiskoval je ekonomsko gimnazijo, po opravljeni obveznosti se namerava vpisati na fakulteto. »Mami je rekla, da maturo moram narediti. Je bolj stroga kot oče. Morda bolje, da tega ne zapišete,« se je zasmejal zgovorni mladenič, ki je med pogovorom večkrat omenil očitno pomembni vrednoti zanj, skromnost in delo. Tako v povezavi z nogometom kot siceršnjim življenjem. Ne nazadnje sam zase pravi, da je skromen fant iz Vojnika in v šali ljudi vabi v svoj domači kraj na obisk in kosilo.