Pisal sem o vsem, kar se je dogajalo od pristopa v Crveno zvezdo naprej. Zdaj imam čas, da ga najprej sam preberem. Zapisoval sem si določene dogodke. Ne bo pa vezan le na Crveno zvezdo, ampak tudi na zadeve, povezane s slovensko reprezentanco.
Ko ste bili selektor, ste bili precej manj sproščeni kot zdaj. Ste si s pisanjem lajšali dušo?Zagotovo. Zabeležil sem si dogodke, da ne bi pozabil. Veliko je bilo napisanih neresnic in prikrojenih resnic. Zato sem to beležil. Takrat še nisem vedel, kaj bom naredil s tem.
Kaj vas je, ko ste bili selektor, zmotilo najbolj?Bilo je veliko stvari, predvsem zgodba o Milivoju Novakoviću in Robertu Korenu. Ampak zdaj ne bom govoril o podrobnostih. Dal bom intervju posebno na temo reprezentance, za kar si boste morali vzeti veliko časa in kar nekaj strani.
Kdaj?Verjetno v kratkem, kajti sem že predolgo tiho. Zdaj lahko o reprezentanci končava.
Se lahko zgodi, da boste z objavljenim dnevnikom razkrili preveč podrobnosti iz slačilnice?Ne, kajti zgolj opisal bom določene situacije, ki so resnične in ki so bile prikrojene tako, kot je nekomu prijalo in je šlo meni na škodo. Gre za dnevni zapis dogajanj, ki so nekomu simpatična, nekomu drugemu ne. Toda zgodila so se. Jaz si nikoli ne zatiskam oči. Ne smemo bežati od resnice. Ne jaz ne drugi, kajti prej ali slej nas ta udari.
Podirali boste tabuje, kajti ne pomnimo, da bi kaj podobnega naredil kakšen slovenski trener ali nogometaš, ki se praviloma ne ukvarja še z drugimi stvarmi, kakor se vi.Delam stvari, ki jih imam rad. Nimam nobenih zadržkov. Spoštujem vsakega človeka, ki ima poleg svoje profesije še kakšno sposobnost ali željo. Saj včasih gre zgolj za željo. V Beogradu sem izdal knjigo, ki nima zveze s športom.
O vašem odraščanju?Ne. Gre za povsem drugačno knjigo z naslovom Včasih. Rad to delam. Rad igram tudi kitaro. Poslušam kritike v stilu: Kaj bo zdaj ta kitarist. To se mi zdi smešno. Zaradi drugih sem včasih igranje kitare dajal na stranski tir. Zdaj sem si pa rekel, da jo bom igral, ker to rad počnem. In ker se s tem ne blamiram. Kaj si drugi mislijo, je njihov problem.
Torej vas je omejevala družba?Ja. Ljudje morajo vedeti, da sem igral kitaro že s 14 leti. Da imam več napisanih pesmi, ki so se uporabljale za film študentov AGRFT, za reklamo BTC v devetdesetih. In potem ko postanem trener, moram prenehati pisati in igrati na kitaro?
Je to značilnost nogometnega okolja ali celotne družbe?Mislim, da celotne družbe. Gre za razmišljanje: Če jaz ne znam, tudi ti ne boš znal. Ker morava biti enaka. Kako bova postala enaka, če vi imate talent, jaz pa ne? Tako da vas jaz degradiram.
To ste velikokrat doživeli?Seveda. Na začetku sem se sekiral, zdaj se ne več. Javno povem, da bom igral kitaro, ko bom mislil, da je to primerno. Še naprej bom pisal, zbiral bom minerale. To počnem z enako ljubeznijo, kot igram na kitaro. V svetu se ogromno športnikov ukvarja z glasbo.
Kako je bilo s tem v Beogradu?Tam ni bilo negativnega prizvoka. Vseskozi so omenjali, da igram kitaro. Spraševali so, kdaj bom igral, me prepričevali, klicali moje prijatelje... A je nisem igral, dokler nisem ocenil, da je trenutek primeren. Torej po tem, ko smo osvojili naslov prvaka.
Nekoč ste rekli, da ima vsak človek talent v sebi.Zagotovo ga ima. Vprašanje je le, ali ga prepozna.
Kako veliko vlogo ima pri zatiranju talentov okolica, ki ste jo omenjali?Ravno to je tema, ki sem jo dodobra opisal v knjigi Včasih. Glavni junak se spopada z okolico. Knjiga pripoveduje o tem, kako te sistem in ljudje pripravijo do tega, da začneš dvomiti vase. Skriješ se v kot, izgubiš voljo in prenehaš delati, kar imaš rad, ali pa si rečeš, da tega ne znaš. Ampak znaš! Le podporo potrebuješ.
Zgodba je samoizpovedna?Glavni junak je izmišljen, vključil pa sem ogromno stvari, ki so se zgodile meni in mojim prijateljem. Med njimi je bilo ogromno talentov, ki jih je okolica posrkala. Izgubili so energijo in vero, kar je najhuje. Štepanjsko naselje je valilnica talentov. Še zdaleč ne le nogometnega. Tu je ogromno glasbenikov, pesnikov, slikarjev, košarkarjev... In ogromno ljudi, ki niso razvili svojih talentov, ker niso imeli sreče ali so izgubili vero.
Zakaj vas okolica ni posrkala?Ne vem. Moral sem imeti dodatno vero v sebe in v to, kar delam. Po zgodbi z reprezentanco sem imel zelo malo podpore. Na prste ene roke lahko preštejem ljudi, ki so mi stali ob strani.
So vas ljudje gledali postrani, ko ste prišli v kakšen lokal v Ljubljani?Tudi. Bile so provokacije. Celo v Beogradu me je skupina slovenskih navijačev, ki je prišla gledat tekmo košarkarjev Olimpije, provocirala. Malo so popili, a so fantje hitro dali mir, ker so bili natakarji navijači Crvene zvezde.
Kako ste se počutili ob tem?Imel sem mešane občutke. Jeza, razočaranje... Vse se je zbiralo v meni. Za nekatere stvari nisem bil kriv, ker za njih enostavno nisem mogel biti kriv. Ne moreš danes posaditi rože in pričakovati, da bo jutri cvetela.
Pa ste tudi sami krivi za to, da ste se znašli v tako težkem položaju?Kriv je malo pretežak izraz, težko je najti pravega. Napake sem delal. Kdo jih ne dela? Kdo ne naredi napake, ko prihaja v novo okolje? Pa naj bo to slovenska reprezentanca ali Crvena zvezda. V slovensko reprezentanco sem prišel po tem, ko sem živel v povsem drugem svetu v Dubaju. V Beograd sem prišel prav tako v nov svet. Sprašujem vas, novinarje, ali so bili vsi selektorji uspešni v prvem letu.
Niso bili.Seveda ne. Tudi v Beogradu marsikdo pred mano ni bil takoj uspešen. Enim je napake dovoljeno popraviti, drugim ne, ampak jih takoj obtožijo in odrežejo. Veliki svetovni umi so delali napake, pa jih danes častimo. Častimo Charlesa Darwina. Mojster se je petkrat zmotil o nastanku koralnih grebenov, uspela mu je šesta hipoteza. Pa Krištof Kolumb. Mojster se je zaletel v Ameriko, pa je mislil, da je Indija. A je car. Louis Pasteur je slučajno odkril penicilin... Milijon zadev je bilo odkritih kot plod slučajnosti, napak. Ampak tem ljudem se je bilo dovoljeno motiti in popraviti napake.
Vam je žal, da ste zapustili Crveno zvezdo?Seveda mi je. To je velik klub, ki ima veliko ljubezen navijačev, odlične igralce, med katerimi je vladala izjemna harmonija. Redkokdaj se to vidi. Težko bom še kdaj doživel takšno kohezijo igralcev in strokovnega vodstva. Ta povezanost je bila največja v moji karieri. In to brez denarja.
Slišati je bilo, da ste v enem letu dobili le eno plačo.Do konca sezone sem dobil dve plači, neko malenkost pa še po prvenstvu. Ostalo je še osem, devet plač.
Kako ste lahko motivirali igralce, ki niso bili plačani?Imeli smo fantastično mešanico starejših in finančno neodvisnih nogometašev in mlajših, ki so jim starejši pomagali tudi finančno. Predvsem so pa slednji držali kohezijo skupaj v veri, da je najpomembneje osvojiti naslov, ne glede na to, ali dobimo plačilo ali ne.
Verjetno se je težko zadreti na igralca, naj se bolj trudi, če ta ne dobi plače.Potrebna je posebna priprava, posebna psihologija, pedagogika in način treniranja. Bili smo pod strahovitim pritiskom navijačev in medijev. Naslov smo morali osvojiti, potem ko Crvena zvezda vrsto let ni bila prvak. Poleg tega sta bila pred minulo sezono Crvena zvezda in Partizan pri 25 naslovih, šlo je tudi za prestiž.
Kaj je težje prenesti. To, kar se vam je dogajalo v Crveni zvezdi ali slovenski reprezentanci?Ker je bilo prisotnega več negativizma, je bilo v v reprezentanci težje. Nobenemu človeku ne želim, da bi eno sekundo opravljal svoje delo v tako negativno nastrojenem okolju, kot sem ga opravljal jaz. Govorim strogo o reprezentanci, kajti o Domžalah kaj takšnega niti slučajno ne morem reči. Tam sem lahko videl, kako lahko delaš mirno ob podpori vodstva kluba.
Toda v Beogradu so bili navijači nasilni. Vas je bilo strah?Ne. Bile so neprijetne situacije. Toda vedel sem vsaj približno, kam grem. Vedel sem, da se lahko takšne stvari dogajajo, saj so se že prej. Tudi včasih so razbijali in zažigali avtomobile nogometašev.
So razbili tudi vašega?Ne, na srečo ga takrat, ko so to počeli, nisem imel. Nekako sem bil pripravljen na te zadeve, zato nisem bil tako zelo presenečen. Seveda ni enostavno, če navijači zahtevajo od nogometašev, naj slečejo drese. In med sprehajanjem po cesti poslušati negativne komentarje, ki so bili neizprosni. Toda isti človek, ki te kritizira, pride do tebe in te pohvali, če uvidi, da se je motil.
So bile kritike v Beogradu bolj neposredne in grobe, v Sloveniji pa bolj zahrbtne?Tako je.
Vam v Sloveniji ni nihče negativnih stvari povedal v obraz?Ne. Našli so neke studie, kjer so komentirali. Novinarji so redkokdaj na novinarskih konferencah postavili kakšno vprašanje, potem pa sem lahko bral raznorazne članke. V Beogradu je novinar prišel do mene, povedal, iz katere hiše prihaja in kaj si misli o meni. Tako sem vedel, kdo je on, kako zgleda. Lahko se z njim spustiš v konfrontacijo. Če ga uspeš prepričati, super. Če ne, pa pač ne. Zelo ostro so me kritizirali. Ampak so ti isti potem dejali, da so v določenih trenutkih naredili napako. Mislim, da je to pri nas nemogoče.
Ste bili v stikih z Olimpijo?Ne.
Bi vas Olimpija zanimala?Sem Ljubljančan in dober projekt me vedno zanima. Pogovora nikoli ne zavrnem. Do tega pa niti približno ni prišlo. Dokler bodo zraven nekateri ljudje, ki so na videz zelo oddaljeni od kluba, a v resnici zelo vplivni, mene tam ne bo. Gre za človeka ali dva. Dokler bosta imela kaj zveze z Olimpijo, do takrat mene tam ne bo.
Onadva bosta vedela, da govorite o njiju?Se bosta že sama našla. Nikdar me nista spoštovala. Eden me ni spoštoval niti kot igralca niti kot trenerja.
Se z Milivojem Novakovićem še kdaj srečate v kakšnem lokalu?Ne. Na žalost sva se tistega decembra zadnjič videla.
Pa z Nenadom Protego?Srečava se predvsem na kakšni tekmi.
Ampak nista več takšna prijatelja, kot sta bila?Iskreno povedano ne.
Kdo je koga naplahtal?Ni šlo za to, ampak za zaupanje.
Nekdo je izrabil zaupanje?Ja.
Ste bili to vi?Jaz imam čist obraz. In to zelo čist. On bo verjetno rekel isto. Ne želim se spuščati v to, gre za najino zasebno zadevo. On se je pač tako odločil. Vsako dejanje ima svoje posledice. Zavedati se moraš, da ne bodo vse prijetne. On je v nekaterih trenutkih tvegal.