Čeprav v ligi Evropa igrajo sila ugledni klubi, je to v primerjavi s prestižno ligo prvakov drugorazredno tekmovanje. Še posebej od trenutka, ko se začnejo tekme na izločanje, pa tudi v skupinskem delu je bilo že nekaj vrhunskih dvobojev. Evropski klubski nogomet na najvišji ravni je naredil korak naprej v razvoju, tako da so tehnično znanje, hitrost in vrhunska telesna pripravljenost vseh enajstih mož na igrišču nekaj samoumevnega. Torej nujna osnova, da sploh začneš razmišljati o osvajanju lovorik.
Najbolj navdušujejo ekipe, ki so sposobne s presingom že na polovici nasprotnikovega igrišča takoj priboriti nazaj izgubljeno žogo, ker je pot do gola tako precej krajša. Do zdaj je bil takšen pristop zaščitni znak predvsem umetniške Barcelone, v korak s Katalonci na račun izjemne agresivnosti pa tudi taktične podkovanosti gredo predvsem nemški klubi z Bayernom in Borussio iz Dortmunda na čelu. Bavarci so Juventus naredili nemočen, ker so na tri branilce in veziste italijanske stare dame začeli pritiskati že okoli kazenskega prostora, da so si v strahu pred napako panično podajali ali nabijali žogo. Še silovitejši so bili prehodi Bayerna v napad po osvojeni žogi.
Takšen slog igre ima temelje že v selekciji igralcev, za kar moraš imeti usposobljene strokovnjake v piramidi, na čelu katere je avtoritativni športni direktor. Slovenska reprezentanca je v tekmah, ko je dosegala največje uspehe z uvrstitvami na dve svetovni in evropsko prvenstvo, že igrala v skladu s sedanjim trendom, ko so bili napadalci (Osterc, Rudonja, Novaković, Dedić...) tečni kot muhe. Obrambne igralce nasprotnika so onemogočali, da bi mirno gradili igro, jih delali nervozne in silili v napake. Srž vseh trenutnih težav slovenskih klubov in reprezentance na mednarodni sceni je v sposobnostih igralcev v zvezni vrsti, ki zaostajajo v znanju, samozavesti in telesnih sposobnostih s poudarkom na hitrosti. Vse je v tesni povezavi z (ne)kakovostjo slovenske ligaške scene, ki je postala tekmovanje mladih do 21 let, in modeli igre v večini klubov. Z izjemno Maribora ni pozitivne selekcije med povprečnimi in vrhunskimi igralci s talentom, ampak preživijo kruhoborci v igri na rezultat.
Razvoj igralcev je v neposredni povezavi z razvojem trenerjev, saj tudi v šestih mesecih pride do spremembe trendov, ki jim je treba slediti in se prilagoditi. Na čelu vala, ki gre v korak s časom oziroma celo vizionarsko postavlja nove trende, je selektor Italije Cesare Prandelli. Odstopil je od tipičnega italijanskega sloga previdne igre, ki ga goji večina klubov, in skuša celo z Brazilci igrati kombinatorno, predrzno in napadalno.