Vijolična je bila vsa sezona, pa je bil še njen zaključek. Da bo tako, so navijači Maribor namignili že s tem, ko so ob izvozu s korpske obvoznice izobesili transparent z znanim sloganom kluba »En klub, ena čast«. Čeprav tribune niso bile polne, so tudi navijači (predvsem mariborski) s petjem, nekateri pa tudi s striptizom na majavih nogah in nadvse prisrčno komunikacijo z enim od varnostnikov začinili festival nogometa, ki se je včeraj odvijal v Kopru.
Potem ko so popoldan mladinski pokalni naslov z zmago nad Mariborom osvojili Koprčani in so najboljše v ženski konkurenci postale nogometašice Pomurja (premagale so Škale), je bil čas za vrhunec. Ravno spektakel včerajšnjemu nogometnemu večeru ne bi mogli reči, a je tekma med Mariborčani in Celjani ponudila vse, kar je mogoče pričakovati od slovenske nogometne scene. Zanimiva igra, borba za vsako žogo, glasni odmevi s tribun, v mejah dobrega okusa razvnete strasti, nekaj silno obetavnih mladeničev v celjskih vrstah, nemalo priložnosti in goli so poskrbeli, da ob obali ni bilo dolgočasno.
Ker je Maribor veljal za absolutnega favorita, je bil začetek presenetljiv. Celjani so se odločno postavili na igrišče in bili v prvem polčasu enakovreden tekmec. To velja tako za posest žoge kot število priložnosti. Mariborčani so delovali rahlo iztrošeno. Zdelo se je, da potrebujejo nekoliko več časa, da v pogon spravijo vijolični motor, ki je kot namazan tekel v zadnjih desetih mesecih. Z nekaj težavami jim je to uspelo. Prvo znamenje, da so na poti tja (proti osmemu pokalnemu naslovu), je bilo mogoče zaznati v 12. minuti, ko so na priložnost Mihe Zajca, ki je streljal silovito s prostega strela, odgovorili z golom Aleša Mertlja, ki pa ga Mariborčanom tako ljubi sodnik Matej Jug ni priznal. Toda v ofsajdu ni bil Mertelj, temveč Robert Berič. Položaj je bil primeren za to, da si ga pobližje ogleda znano sokolje oko s sosednje Hrvaške.
Prvi polčas je bil dinamičen, izstopajoči pa 18. in 22. minuta. Najprej je bil po podaji Vilerja sam pred vratarjem Celja Maticem Kotnikom Dejan Mezga, nato je na drugi strani Jasminu Handanoviću vidno polje zakril Andraž Žurej. A obakrat sta bila uspešnejša vratarja. Celjani so nadaljevali v lahkotnem ritmu, ki je preprečil vijolično prevlado, a ne tudi vodstva. Do 44. minute so morali razgreti navijači državnih prvakov čakati na potezo v reprezentančnem slogu Gorana Cvijanovića. Ta je v maniri kreativnih vezistov po tleh poslal 30 metrov dolgo podajo do Agima Ibraimija, s čimer je iz igre vrgel celotno obrambo Celja. Makedonski reprezentant je reagiral v slogu prekaljenih napadalcev, kar je bilo znamenje, da lahko na igrišče poletijo prve bakle, v tem primeru kot simbol veselja.
To, kar je v prvem polčasu kazalo na težave Maribora, je bila v drugem rutina ob čuvanju vodstva. Razmerje moči na igrišču je ostalo podobno. Celjani so zaigrali še nekoliko bolj ambiciozno v napadu, a je bil Maribor zanesljiv. Grofje so nekajkrat prišli v bližino tekmečevega gola, streljali od daleč, za kaj več pa jim je zmanjkalo tisto, kar je v nogometu najbolj cenjeno, tisto, kar loči dobre od vrhunskih, in tisto, kar je v 44. minuti uspelo Cvijanoviću – zadnja podaja. Zato je Maribor postal prvak, Celju pa so ostale simpatije za všečno predstavo mladeničev. Po kakšnem ključu so se ti znašli v tej in ne v kakšni drugi ekipi, pa je že drugo vprašanje.
