Med navijači BiH v Bihaću: Sanje so izginile, a sporočilo je ostalo

Jugoslavija? Samo kregali bi se

Posebnega vzdušja v rodnem kraju nista smela zamuditi niti zakonca Kasupović, ki si kruh služita v avstrijskem smučarskem središču Lienz. Čeprav sta sprva načrtovala letovanje v Zadru na Hrvaškem, sta se morala na vsak način ustaviti v Bihaću. »Iz Slovenije ste? Potem zagotovo veste, kje je Logatec. Z ženo sva bila tam zaposlena vsaj deset let. Ravno pred dnevi sva šla mimo tovarne KLI, ki ni niti slučajno tako velika kot nekoč,« je rekel Meho Kasupović, medtem ko sta si s soprogo Hasibo na obrobju mesta za malico privoščila mesni burek. Glede na njuna oblačila ni bilo težko ugotoviti, da sta zaprisežena navijača Bosne in Hercegovine. V zadnjih nekaj letih sta prepotovala polovico Evrope. Nogometni reprezentanci sledita praktično na vsakem koraku, v nepozabnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo sta zamudila le gostovanje v Atenah. »Tudi v Ljubljani sva bila, ko smo vas premagali s 3:0. Slovenci niste slabi v nogometu, a Bosna je boljša. Velikokrat premišljujem, kakšna nogometna velesila bi bila danes Jugoslavija. Zagotovo bi postali svetovni prvaki, a je vendarle bolje, da je tako kot zdaj. Če bi igrali pod isto zastavo, bi se samo kregali,« je dejal.

Meho je bil oblečen v dres Ibiševića, žena pa je svojo majico z Džekovim napisom nedavno poklonila nekemu Turku iz Lienza. Iz denarnice je potegnila izkaznico, na kateri je pisalo »Ljuti Krajišnici«. Pohvalila se je, da sta z možem že več let člana te navijaške skupine, ki jo je pred kratkim prizadela tragedija, ko so na poti s tekme v Latviji življenje izgubili trije mladi možje. Pojasnila sta, da jima članska izkaznica omogoča lažji nakup vstopnic, vedno pa je veselo tudi na skupnih potovanjih po stadionih. Meho Kasupović je ugotovil, da so Bosanci iz diaspore mnogo bolj navezani na domovino kot tisti, ki živijo v tej razdeljeni deželi. Nogometno prvenstvo v Braziliji je zdaj združilo rojake, ki se v času tekem množično vračajo domov, da bi z družinami spremljali premierni nastop Bosne na mundialu: »To je za nas velik trenutek, a se bo čez čas tudi na to pozabilo. Z ženo sva sanjala, da bi odpotovala na prizorišče turnirja, vendar so vse tekme v različnih krajih. To bi bil prevelik finančni zalogaj.«

Bihać nekoč kot Švica v malem

Kdor si pobliže ogleda Bihać, lahko hitro opazi, da v tem mestu še vedno vlada precejšnja revščina. Na vsakem koraku je mogoče opaziti lačne otroke, ki z žalostnimi očmi prosijo za kakšen cekin. Duh vojnih grozot tukaj živi tudi po dvajsetih letih miru, saj so nekatere hiše še vedno preluknjane. A zamer v Bihaću, kjer stanuje večinsko muslimansko prebivalstvo, praktično ni. Ljudje so se navadili živeti skromno v duhu bratstva in enotnosti, kakršnega so poznali nekoč. »Povem vam, da je za vse težave vedno kriva politika, ne narod. Ko je Bosna nehala goreti, mi je neki Srb popravljal streho. Številni znanci so me spraševali, zakaj ravno on. Rane so bile takrat še zelo sveže, a mene to ni motilo. Veste, v življenju je pomembno, kakšen je človek po duši,« je osebno anekdoto razkril Meho.

Kot je povedal, mu je žal, da se Bihać s težavo postavlja na noge. Pristavil je, da je to mesto včasih veljalo za Švico v malem. »Industrija je cvetela, potem pa je vojna vse zbrisala z zemljevida, ker so bile glavna tarča napadov poslovne stavbe. Pri vas živite mnogo bolje. Kljub gospodarski krizi ima Slovenija še vedno dovolj denarja. Oh, moja Slovenija! Še zdaj se spomnim, kako smo včasih na veliko tihotapili nemške marke. Na glavnem trgu v Bihaću je bilo vedno dvajset ljudi, pri katerih si lahko kupil marke, jih nesel v Ljubljano in zamenjal za dinarje po zelo ugodni ceni,« se je zasmejal pred slovesom.

Sovraštvo slabi dušo

Bližje kot je bila noč, večje je bilo pričakovanje ljudi. Najdaljši dan v letu se je počasi poslavljal, toda ulice Bihaća so bile vse bolj polne. Gostinski lokali v središču mesta so bili povsem zasedeni, zato je bilo najti prosto mizo pravi čudež. Bistveno več ljudi je stalo ali se sprehajalo. Za dobro voljo je poskrbela hrvaška pevka Nina Badrić, ki je odprla festival »Bihaćko ljeto«. Ko je odpela zadnjo pesem, se zabava ni končala. Iz zvočnikov v lokalih so zadonele bosanske popularne pesmi, ljudem v dresih, šalih in zastavah je vse hitreje bilo srce.

Kdor je v center mesta prišel brez rekvizitov, mu je lahko pomagala prodajalka na stojnici z navijaško opremo. Imela je vse, od oblek do trobelj. »Največ prodamo na dan tekme, ko je vse polno,« je dejala ob stojnici na mestnem trgu. Prodajala je zgolj bosanske navijaške rekvizite, toda drugje po mestu so prodajalci imeli tudi hrvaške primerke. »V Bihaću smo Bosanci in Hrvati prijatelji. Kadar igra Hrvaška, so lokali prav tako polni in vsi navijamo, da bi zmagala. Vzdušje je skoraj enako kot za dvoboje naše Bosne,« je povedala. »Tudi moj sin ima številne hrvaške prijatelje. Od vedno ga učim, da mora spoštovati vse narode, saj preprosti ljudje nismo bili krivi za vojno. Sovraštvo ti samo slabi dušo. Upam, da se moji vnuki ne bodo kregali zaradi vojne,« je dodala. Da ne gre za prazne besede, so potrdila dejanja. Kar nekaj je bilo namreč avtomobilov, na katerih sta bili izobešeni tako bosanska kot hrvaška zastavica. Nekaj ljudi s hrvaškimi dresi se je sprehajalo tudi v središču mesta in nihče jih ni čudno gledal. Okolica Bihaća velja za strpno skupnost, v kateri različni narodi znajo živeti složno. Nacionalni incidenti, kot so se dogodili v bosanskih mestih z večinskim hrvaškim prebivalstvom, Mostarju, Kiseljaku in Livnu, kjer so Hrvatje zažgali več zastav Federacije BiH in vojaške zastave Armade BiH, v Bihaću niso mogoči.

Katanec hvalil Pjanića

Morda tudi zato, ker je navijaška kultura v Bihaću vendarle drugačna, bolj umirjena. Kajti ko se je začela tekma Bosne in Hercegovine proti Nigeriji, ljudje v lokalih z bosanskimi dresi niso več prepevali in navijali, ampak so v tišini podrobno spremljali dogajanje. Z zanimanjem so prisluhnili tudi besedam slovenskega selektorja Srečka Katanca, ki je kot gost studijskega programa na tukajšnji televizijski postaji največ besed pohvale namenil bosanskemu ideologu igre Miralemu Pjaniću. Kako ponosni so Bosanci na svojo reprezentanco, jasno pokažejo tudi voditelji televizijskega dnevnika, ki na dan tekme okoli vratu nosijo navijaški šal.

Po prvem sodniškem žvižgu se je gibanje na ulicah povsem umirilo. Po njih so se sprehajali le še potepuški psi in nekaj naključnih mimoidočih, dogajanje na televizijskih zaslonih pa so podrobno spremljali tudi natakarji, ki so prav tako nosili bosanske drese. Ljudstvo je v prvem polčasu malce bolj oživelo le ob krivično razveljavljenem golu Edina Džeka. Bolj razburjeni so bili kasneje ob številnih zavlačevanjih nigerijskih nogometašev, ki so bosanskim navijačem pošteno kravžljali živce. Razočaranje je bilo največje, ko se je v zadnjem napadu Bosne in Hercegovine žoga odbila od vratnice, s čimer je BiH tudi teoretično ostala brez sanj o napredovanju. Nekateri so se prijeli za glavo, še več jih je takoj vstalo od mize in odšlo domov. Zelo nejevoljni so bili tudi gostinci, ki so v primeru zmage Bosne in Hercegovine napovedovali slavje do zore in si obetali obilo zaslužka.

Naslednje jutro se je življenje v Bihaću vrnilo v običajne tirnice. Evforija je izginila, a ljudem širokega srca je kljub porazu ostal prijeten spomin na svoje nogometne junake. Mundial je mnogim v Bosni in Hercegovini vendarle vrnil nasmeh na obraz, kar je v luči nedavnih grozovitih poplav in ne povsem zaceljenih vojnih ran pomembno sporočilo.