Kamor koli pride, ga najprej nihče ne pozna. Vsem pade v oči zgolj zaradi posebne frizure z daljšimi svetlimi lasmi. Toda ko začne igrati nogomet, kmalu postane jasno, da premore veliko talenta, s katerim se hitro prebije med najboljše v ekipi. Tako je bilo najprej v nemških nižjeligaših, nato v Salzburgu in kasneje še v slovenski reprezentanci. Zdaj ga enaka pot čaka pri Borussii Dortmund, kjer je stopil na največjo nogometno sceno. Ob tem se zdi, da le redki navijači Borussie in ljubitelji nemške lige vedo, česa je Kampl dejansko sposoben.
Uresničil očetovo željo
Ideolog nove generacije slovenske reprezentance je bil rojen in nogometno vzgojen v Nemčiji, a nemškega državljanstva nima, ampak samo slovensko. »Da, vedno sem bil le Slovenec. Imel sem sicer ponudbo, da zaigram za nemško reprezentanco do 17 let, a moj oče si je ves čas želel, da bi eden izmed treh sinov zaigral za Slovenijo. Moja domovina je res Nemčija, nogomet pa sem si želel igrati le za Slovenijo,« je rekel Kevin Kampl, ki ima številčno družino. Oče Jože, mama Anica in brata Šeki in Denis živijo v Nemčiji, sestri Sabina in Manuela pa v Mariboru. Starši so odšli v Nemčijo v želji po boljšem življenju. Oče se je sedaj že upokojil, medtem ko mama še vedno dela, saj je takšna njena želja, čeprav ji je sin Kevin dejal, da je lahko doma. Denarja ima namreč dovolj, saj je pri Salzburgu na sezono prejemal približno 800.000 evrov.
Oče Jože je bil nekoč nogometni vratar, branil je za mariborski Železničar. Z nogometom sta bila povezana tudi Kevinova brata, ki sta zdaj stara 37 in 40 let in sta precej starejša od 24-letnega najmlajšega člana družine Kampl. Čeprav ni nikoli živel v Sloveniji, Kevin Kampl dobro govori slovensko. »Doma sem z mamo govoril nemško, da nisem imel težav v šoli, z očetom pa vseskozi slovensko. Na akcijah reprezentance sem včasih v težavah, ker ne razumem vseh besed, ko se pogovarjajo ali mi kaj razlagajo. Glede na to, da nikoli nisem živel v Sloveniji, govorim še kar dobro, s pisavo pa je nekaj več težav,« je pojasnil.
Na Štajerskem lovi ribe
Poleg prefinjene tehnike ima Kampl še nekaj lastnosti, ki so v vrhunskem nogometu izjemno cenjene – hitrost, vzdržljivost in energijo. S svojim nenehnim gibanjem se vseskozi odkriva soigralcem, zato je koristen v napadu, enako je v obrambi, ko nenehno pritiska na nasprotnikovo obrambo. V nogometnem žargonu to pomeni, da je »nogometaš, ki zna igrati v obe smeri«. Takšen slog igre ima tudi svojo negativno plat, saj je Kampl pogosto poškodovan, toda ker ima izjemno visok prag bolečine, včasih zaigra, čeprav komaj hodi. Denimo na reprezentančni tekmi proti Norveški v prejšnjem kvalifikacijskem ciklusu je zaradi poškodb obeh gležnjev ob pomoči protibolečinske injekcije igral dejansko le z nogo in pol. »Gležnja me tako bolita, da tudi dva dni po tekmi še niti teči ne morem, a za takšen uspeh pred tako sijajnimi gledalci, kot so bili v Ljudskem vrtu, se splača potrpeti,« je takrat po zmagi povedal Kevin Kampl, ki ga je s tribun Ljudskega vrta spremljala vsa družina.
A da je za slovensko reprezentanco sploh zaigral, je najbolj zaslužen nekdanji selektor mlade reprezentance Tomaž Kavčič. Nekateri v Slovenski nogometni zvezi (NZS) so nekoč celo trdili, da krhki mladenič kljub vrhunski izobrazbi iz nogometne šole Bayerja iz Leverkusna (njegov soigralec je bil Christoph Kramer, lani poleti svetovni prvak z Nemčijo) nima dovolj kakovosti za igranje v slovenskem reprezentančnem podmladku. »Najprej sem igral za selekcijo do 16 let, ko je bil selektor ekipe še Matjaž Kek. Povabil me je na pripravljalno tekmo in po njej obljubil, da me bo poklical na naslednjo preizkušnjo, a je postal selektor članov,« je razložil Kampl. »Za naslednjo akcijo je bilo nekaj narobe z vabilom, saj sem ga dobil prepozno, ko je bila ekipa že zbrana, zato je prišlo do spora. Štiri leta ni bilo nobenega glasu iz Slovenije, dokler me ni znova poklical selektor ekipe do 21 let Tomaž Kavčič.« Takratne zgodbe se dobro spominja tudi Kavčič. »Kampl je bil na akciji slovenske reprezentance do 16 let, a so ga odpisali, jaz pa sem ga znova našel. Z izjemnim veseljem in ponosom igra za Slovenijo. Rojen je v Nemčiji, a po duši je v največji možni meri Pohorec, Štajerec in Slovenec,« je dejal.
Ravno v Slovenijo, na Štajersko in Pohorje, pa rad pride med prostim časom. Najraje ga preživi ob lovljenju rib, predvsem postrvi.
