Pisalo se je leto 2004. Ronaldinho je na sebi svojstven način žogo dvignil čez celoto obrambo madridskega Reala, v prazen prostor je stekel Xavi Hernandez in premagal Ikerja Casillasa. Akcija simbolizira začetek konca prevlade Reala na el clasicih in začetek ere Barcelone, ki je z manjšim presledkom trajala desetletje. Simbol igre, ki so jo poimenovali tika-taka, pa je bil prav Xavi, ki je dosegel ta imeniten gol. Od tiste sezone naprej ali morda še kakšne prej je začel igrati bližje tekmečevemu golu. (»Jaz sem ga postavil na bolj ofenziven položaj, na katerem igra danes,« je pred časom zatrdil Radomir Antić.)
Sprva je Xavi s kolegi začel pravljico pisati pod poveljstvom Franka Rijkaarda. Takrat je bil prva violina Ronaldinho, Xavi mož iz ozadja. Potem ko so Brazilca premamile druge življenjske radosti, je imela blaugrana nekaj težav. A le do prihoda Pepa Guardiole in vzhoda nove zvezde, Lionela Messija. Xavi je bil ves čas tam. Malo bolj zadaj, malo bolj ob strani, a so vsi vedeli, da je nogometaš, brez katerega igra natančnih kratkih podaj ne more funkcionirati. Tega se sicer ne da dokazati, a verjetno ni daleč od resnice trditev, da je Xavi nogometaš, ki je največkrat podal žogo soigralcem. Njegov način igre spominja na dirigenta v orkestru. Sam zase pravi, da je romantik. Ravno takšna je njegova igra. To je bilo še bolj izrazito na začetku njegovega vzpona. Takrat so prevladovali visoki in močni nogometaši, tehnična prefinjenost je počasi izginjala s seznama najbolj zaželenih lastnosti nogometašev. Toda Xavi in Barcelona sta poskrbela, da so šli trendi v drugo smer. Skupaj z Iniesto, Messijem, Busquetsom in kolegi si je v zadnjih letih do onemoglosti podajal žogo, da so bili nekateri navijači zaradi tega živčni, še bolj pa tekmeci. A v neštetih podajah se skriva izjemen talent. V nogometu je eden najbolj pomembnih dejavnikov občutek za prostor. In tega je Xavi razvil do popolnosti. »Prostor je najbolj pomemben. Vseh devetdeset minut iščem le prostor. Gledam sem in tja in skušam ugotoviti, kateri soigralec ni pokrit,« je dejal v enem od intervjujev. Od tod izhajajo lucidne podaje, ki se jim je čudil svet. K temu je treba dodati še popolno tehniko, hitrost v razmišljanju in potezah ter nizko rast in dobimo vezista, kakršnemu ni para.
Xavi je sprva zablestel pri Barceloni, nato pa s soigralci ter selektorjema Luisem Aragonesom ter Vicentejem del Bosquejem isti pristop uveljavil v španski reprezentanci. Dva naslova evropskega prvaka in en svetovni naslov so dosežki, zaradi katerih neuspeh na letošnjem svetovnem prvenstvu v Braziliji ne more pustiti madeža na Xavijevi karieri in na čudoviti poti poslavljajočega se španskega nogometnega rodu. Resda Xavi na nekaterih odločilnih tekmah za Barcelono v minuli sezoni ni igral in da ga Del Bosque ni uvrstil v prvo postavo niti na odločilni tekmi na svetovnem prvenstvu proti Čilu. Res je tudi, da je bil v zadnjem času nogometaš iz Terasse v nekoliko slabši formi. Toda spoštujejo ga še vedno vsi. Tudi ali predvsem Del Bosque, s katerim sta spletla trdne vezi.
Trener iz Salamance ima nekaj zaslug, da Xavijevo slovo od reprezentance ni bilo lepše. Pred dvema letoma, ko je Španija ubranila evropski naslov, je Xavi želel končati reprezentančno kariero, a ga je Del Bosque prepričal, naj vztraja. Ko je pred dnevi nogometaš sporočil, da se poslavlja, se je zavzel za brkatega selektorja, ko je dejal, da boljšega strokovnjaka za opravljanje tega posla ni. S pohvalami ni ostal dolžen niti Del Bosque. »Xavi je bil v zadnjih šestih letih eden od stebrov ekipe. Vsi ga cenimo kot osebnost in nogometaša. Reprezentanca je izgubila unikatnega nogometaša. Težko bo najti podobnega. Bil je ključni člen za način, na katerega smo igrali nogomet in ki nam je prinesel toliko uspeha,« je dejal Vicente del Bosque.
Vsesplošno spoštovanje si je Xavi pridobil tudi s 25 lovorikami, ki jih je osvojil, 133 nastopi za reprezentanco, tremi evropski klubskimi naslovi, sedmimi španskimi... Pa s precej umirjenim značajem, kajti o njem je nemogoče izbrskati škandal. Tudi zato ga cenijo, ker je bil vezni člen med nogometaši Reala in Barcelone, ki so v reprezentanci postali prijatelji. Nazadnje so mu pokazali, da ga spoštujejo soigralci pri Barceloni. Po upokojitvi Carlesa Puyola so ga izbrali za prvega kapetana Barcelone. V ekipi bo ostal, čeprav je bil tik pred odhodom v Katar. In ne gre dvomiti, da mu bo novi trener Luis Enrique namenil pomembno vlogo. Trener in kapetan se odlično poznata. Na tistem el clasicu leta 2004 je Xaviju po doseženem zadetku v objem skočil tudi Enrique.
