Toda Mourinho nikakor ni prvi trener, ki se je naslonil na obrambno taktiko. Pionir tovrstne igre je bil avstrijski strateg Karl Rappan, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v švicarskih klubih in švicarski reprezentanci vpeljal sistem 3-5-2. To je bila nogometna revolucija, saj so do tedaj nogometaši stali zgolj v napadu. Svojo novo taktiko je Rappan poimenoval »sistem verige«, saj je bilo ključno sodelovanje med vsemi igralci, s čimer je v drugi plan porinil individualne poteze. Žogo in pobudo je prepustil tekmecu, njegova ekipa pa je stala na obrambni polovici igrišča. Tik pred vratarja je postavil še enega branilca, ki je bil varovalka ob morebitnih napakah soigralcev, kaj kmalu je bil tudi prvi trener, ki je v obrambni liniji imel štiri može. Njegovega sistema mnogi niso najbolje razumeli, toda Rappan se niti ni trudil, da bi ga kaj pretirano pojasnjeval, zato je bila okoli njegovih ekip vedno določena skrivnost. Največji uspeh je Rappan dosegel na svetovnem prvenstvu leta 1938, ko je Švica v prvem krogu izločila Nemčijo. Posebnost celotne zgodbe je, da je bil Rappan obseden z obrambo, čeprav je bil kot nogometaš napadalec.
Rappanova taktika je bila povod za dve nadaljnji nogometni filozofiji – catenaccio (bunker) in igro z liberom. Slednjo je prakticirala tudi slovenska reprezentanca pod vodstvom Srečka Katanca, ko je kot libero (zadnji mož obrambe pred vratarjem) največkrat igral Marinko Galić, catenaccio pa se je v zgodovino zapisal predvsem v 60. letih prejšnjega stoletja v Italiji. Rappanove obrambne prijeme je namreč dodatno izpopolnil Nereo Roco, ki je leta 1947 do senzacionalnega drugega mesta v italijanski ligi popeljal Triestino. Skoraj 15 let kasneje je Rocco prevzel Milan, s katerim je prišel do dveh italijanskih in dveh evropskih naslovov, pri čemer je stavil na izrazito obrambno taktiko. Osrednji člen je bil perujski branilec Victor Benitez, ki je v kozji rog ugnal tudi Eusebia pri Benfici. Pred njim so stali še trije branilci, zadetke pa je Milan dosegal predvsem na krilih hitrih protinapadov.
Nič drugače ni bilo na drugi strani Milana, saj za najbolj vzorčen primer catenaccia še vedno velja Inter pod vodstvom argentinskega trenerja Helenia Herrere. Ta je z Interjem osvojil dva evropska naslova v 60. letih, a bolj kot po lovorikah je Herrera poznan kot prvi trener, ki je pri vodenju moštev pazil na vse malenkosti. Nikoli ga ni bilo sram priznati, da njegove ekipe igrajo obramben in trd nogomet z ubijanjem nasprotnikove taktike, a veliko pozornosti je posvetil tudi psihični in fizični pripravljenosti, obnašanju v javnosti, spreten pa je bil tudi pri spodbujanju navijačev. Med drugim je znan njegov rek, da »kdor ni dal vsega od sebe, ni dal nič od sebe«. V pripravo pred tekmo je vključil še analizo nasprotnika, moštvo je pred pomembnimi dvoboji peljal v karanteno, igralcem je prepovedal pitje alkohola in kajenje, predpisal jim je skrajno uro odhoda v posteljo…
Osnovni principi catenaccia, ko se je moštvo branilo mož na moža po celotnem igrišču, so zdaj na smetišču zgodovine, kar pa nikakor ne velja za organiziranost v obrambi. Kaj pomeni vrhunska defenzivna postavitev, je v torek v Madridu demonstriral ravno Chelsea, še bolj pa Inter (ja, tudi tedaj je bil zraven Mourinho), ki je pred štirimi leti izločil Barcelono. Mourinha so obtoževali, da nima stila in da je pred svoj gol postavil avtobus (v obrambi je bil tudi napadalec Eto'o), a portugalski trener se ni dal. »Proti Barceloni v obrambo nismo parkirali avtobusa, ampak kar letalo Airbus s široko odprtimi krili,« je odgovoril Mourinho in nekaj tednov kasneje osvojil evropski naslov. Na reprezentančni ravni je enako taktiko imela tudi Grčija leta 2004, ko je postala najboljša v Evropi. In prav noben navijač Interja, Chelseaja ali pa Grčije ob proslavljanju lovorike ni imel manjvrednostnega kompleksa.
