A ko se bo na otvoritveni tekmi Brazilija – Hrvaška zakotalila žoga, bodo vse tegobe in stranpoti pozabljene. Še posebno če bodo Brazilci skozi ves turnir upravičevali vlogo favorita in 13. julija v Riu de Janeiru dvignili pokal za naslov svetovnega prvaka. Nogomet ni le igra 22 mož na igrišču, ampak tudi izjemen posel, moderna religija, nacionalna identifikacija, eden najodmevnejših prestižev med narodi in državami, saj gre za šport, v katerem je konkurenca najbolj globalna.
Vso čarobnost svetovnega prvenstva je Slovenija občutila dvakrat: leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem ter leta 2010 v Južni Afriki. Tokrat je ni v elitnem klubu 32 reprezentanc zaključnega turnirja, ki so si to pravico izborile po izredno zahtevnem sistemu kvalifikacij. Priložnost za nastop v najbolj nogometni državi na svetu je bila neponovljiva. Slovenija je imela daleč najlažjo kvalifikacijsko skupino v 20 letih nogometne samostojnosti, a je bila neuspešna. Najbolj kriv je tisti, ki je izbral napačnega selektorja. Izbor predsednika Nogometne zveze Slovenije Aleksandra Čeferina, ki je nekajkrat zanikal, da bi na odločitev vplivali prišepetovalci in lobiji, je bil Slaviša Stojanović, za katerega so bili selektorski čevlji očitno nekaj številk preveliki. Kaj pomeni vrhunski selektor z znanjem, karizmo, izkušnjami in avtoriteto, je nato pokazal Srečko Katanec, a je njegov predhodnik zavozil preveč, da bi Slovenija videla Brazilijo. Tako bosta del čarobnosti mundiala za nekaj dni občutila le predsednik Čeferin in generalni sekretar NZS Aleš Zavrl, ki sta po kaotični južnoameriški turneji slovenske reprezentance odletela še v Brazilijo na kongres FIFA.
