Pogovor z Zdenkom Verdenikom: Postajamo vedno večja evropska periferija

Slovenski klubski nogomet lahko ocenjujemo po dveh kriterijih. Če se vprašamo, koliko materialnih sredstev vložimo in kakšni so učinki, smo lahko zadovoljni. Klubi vlagajo izredno malo, zato kakovost ne more biti višja. Drugi kriterij so kvaliteta igre in uspehi v mednarodnem merilu. Tu smo v Evropi še vedno na tretji kakovostni ravni, kar ni dobro. Naš nogomet napreduje prepočasi, postajamo vedno večja evropska periferija. Razen Maribora, ki dohaja evropski razvoj, ni kluba, ki bi deloval na podobni ravni.

Pri nas velja parola, da je treba za manj denarja delati več in boljše, kar pa ni enostavno. Vprašajmo se, kako uspeti s tovrstno strukturo, če pa sploh ni pravega razvoja, ker klubi nimajo finančnih sredstev in optimalnih pogojev za delo. Ko sem bil že pred tridesetimi leti v Kölnu, sem videl, kaj pomeni urejeno okolje. Klub je imel izvrstne pogoje za trening, plače so bile redne, stroka je bila ustrezna... Če vsak dan deluješ v takšnem okolju, pride do napredka in razvoja. Pri nas imamo že dvajset let iste probleme, da pameten človek vmes seveda odneha.

Maribor je specifičen klub. Vodilni ljudje čutijo pripadnost do okolja. Maribor je dobro voden in ima možnost, da pobere praktično vse nadarjene igralce iz vse Slovenije. Da klub funkcionira, se kaže tudi v uspešni prodaji igralcev. Mladi nogometaši se v Mariboru prilagodijo zahtevam modernejšega okolja in spoznavajo, kaj pomeni klub, moštvo, slačilnica. Gre za novo dimenzijo v primerjavi z drugimi klubi v prvi ligi.

To povsem drži. Maribor ima premalo močnih tekem, premalo je pritiska, kar mu omogoča lagodnost. Na treningih in tekmah niso prisiljeni v maksimalno zavzetost. Rešitev je v močnih mednarodnih turnirjih, ki bi jih Maribor moral odigrati med pripravami, da bi lažje primerjal kvaliteto z evropskimi moštvi.

To pa zato, ker je vse na ravni preživetja. Dokler je preživetje osnova, potem se ne razmišlja o razvoju, vlaganju, ciljih približevanja evropskim kriterijem. Pri nas velja, da se živi čim bolj skromno, kakovostno delo ni v prvotnem načrtu.

Španska reprezentanca, Barcelona in Real Madrid so v zadnjih letih vedno v vrhu. Presenetljivo, da gredo španski klubi s takšno hitrostjo naprej glede na velike dolgove. Tukaj so še Nemci. Njihova liga kaže največji napredek, v bundesligi igrajo najbolj moderen nogomet.

Anglija je znana po dobro razviti trgovini, na Otoku sta marketing in celotno finančno področje odlično razvita. Angleži znajo kupiti prave igralce in sestaviti dobra moštva. Morda je dinamika v Angliji na najvišji ravni, čeprav za angleško reprezentanco ni najboljše, da so v glavnih vlogah praviloma tuji nogometaši. Presenetilo me je, da Manchester City ni mogel narediti nič v ligi prvakov, čeprav ima enega najmočnejših kadrov v Evropi. Chelsea je bil blizu finala lige prvakov, a mu ni uspelo. Liverpool očitno še ni dovolj zrel, da bi zdržal največje pritiske, Manchester United pa je doživel posledice večjih sprememb. Alex Ferguson je pravočasno ocenil, da bo prišlo do padca. Njegov naslednik David Moyes se ni najbolje znašel, čeprav neuspeh Uniteda ni zgolj njegova krivda.

Guardiolo izredno cenim, saj je zelo pogumen trener in inovator. V nogometni svet je vnesel novosti, ki prehitevajo normalni razvoj. Guardiola ni zadovoljen s klasiko. Z Barcelono mu je uspel moderen pristop, ki ga je zdaj hotel prenesti še na Bayern. Nogometu je želel dati še višjo dimenzijo v smislu discipline, reda, motiviranosti in koncentracije. Na začetku mu je zelo dobro uspevalo. Bayern je dokazal, da lahko igra Guardiolov stil, a morajo biti igralci maksimalno osredotočeni. Nemški prvaki so imeli nesrečo, da so v polfinalu lige prvakov proti Realu razvili svoj sistem, a so to naredili slabo. Ker niso bili dovolj agresivni, se je zgodil prepih v obrambi, ki ni najhitrejša. Tako je Bayern začel izgubljati. Guardioli lahko očitamo, da ni imel pripravljene alternative, čeprav je vedel, da moštvo pada v igri. Realov strateg Carlo Ancelotti je na drugi strani modro zaprl poti do svojega gola in prisilil Bayern v napad.

Nekateri poskusi tiki-take so v zgodovini že bili. Vprašanje je, ali lahko takšen model igre še zdrži vseh devetdeset minut. Verjetno ne, zato je treba pripraviti alternativo, ki bi omogočala odgovor na različne situacije. Igrati tiki-tako je zelo zahtevno, saj moraš biti potrpežljiv. Zagotovo se je lažje usmeriti v hitre prehode v napad. Tukaj je Real najboljši, takšne kvalitete nima nihče, vendar zanimivo, da v Španiji vseeno ne more biti prvi. Atletico Madrid ima razvite povsem drugačne dimenzije, predvsem kolektivni duh in moštvo brez velikih zvezdnikov.

Odvisno, kaj ocenite kot romantiko. Povsem jasno je, da je kolektivizem eden najpomembnejših učinkov sodobnega nogometa, znotraj tega pa je potrebna individualna kakovost. Gre za podrejanje skupnim interesom, kar je Atletico izvrstno demonstriral. V njihovem moštvu prav nihče ne naredi poteze preveč, da bi izšel iz okvirov, ki so v interesu kolektiva. Prav vsi igralci sodelujejo v fazi branjenja, kar je formula za uspeh. Real ima na kupu preveč zvezdnikov. Ti imajo svoj ego, zato želijo poudariti tudi sebe, česar pri Atleticu ne boste našli. Če si nevtralni nogometni navijač, potem ti mora biti letošnji Atletico zelo všeč, saj porabijo trikrat manj denarja kot Real, učinek pa je boljši.

Ni izrazit favorit. Atletico me je zelo presenetil v polfinalu lige prvakov na povratni tekmi v Londonu. Ko so proti Chelseaju izenačili na 1:1, so se nenadoma dvignili in našli novo energijo. Marsikatero moštvo bi se v tem primeru bolj osredotočilo v obrambne naloge in psihično popustilo. Atletico je pokazal povsem drugačen obraz, kar je njegova prednost v primerjavi z Realom.

Vedeti moramo, da so španski reprezentanti iz Reala in Barcelone malo iztrošeni, saj imajo ogromno tekem v domačem prvenstvu in ligi prvakov, kar izčrpa vsakega človeka. Počitka pred svetovnim prvenstvom pravzaprav ne bo, zato je vprašanje, kako bo z motivacijo, a vsekakor je Španija glede na imena znova kandidatka za sam vrh.

Messi me je razočaral po psihični plati. Ko je prišel v člansko ekipo Barcelone, je vseskozi kazal kvaliteto in jo potrjeval vsako sezono. Njegove karakterne lastnosti so bile izredne. Bil je borben, sodeloval je v fazi branjenja, kar je za zvezdnike včasih kar malce podcenjujoče. Zanimivo, da Messi ni zmogel potegniti Barcelone do boljših predstav, potem ko ji v tej sezoni ni šlo vse po načrtih. Očitno karakterno nekaj ni v redu. Vprašanje, kaj lahko naredi z Argentino. Po drugi strani pa ni nobenega dvoma, da je Messi najboljši igralec na svetu, če je v polni formi. Nikogar ni, ki bi ga lahko presegel. Ima izjemno kvaliteto pri preigravanju, pri hitrosti starta z mesta, v spremembah smeri, pri udarcu na gol... Takšni velikani se redko rodijo.