Obstaja med slovensko reprezentanco in Bayernom kakšna podobnost? Na prvi pogled nikakor. A kdor se zelo potrudi, jo vendarle lahko najde. V tem kontekstu je Mario Gomez Tim Matavž, Mario Mandžukić pa Milivoje Novaković. Gomez in Matavž zgolj dosegata gole, Mandžukić in Novaković pa opravljata še vse drugo – v obeh kazenskih prostorih sta glavna v igri z glavo, neumorno tečeta, se tepeta s tekmeci, zadržujeta žogo, razdajata energijo na vse konce, podajata soigralcem... Morda zato zabijeta kakšen gol manj, kot bi ga sicer, a sta neizmerno koristna za ekipo. Trener Bayerna Jupp Heynckes in selektor Slovenije Srečko Katanec vesta, koliko lahko tovrstni nogometaši pripomorejo k uspehu, zato imata oba prednost pred tekmecema za mesto v konici napada.
A vendarle je presenetljivo, da je Mandžukić že v prvi sezoni pri Bayernu izrinil na klop Gomeza, ki se je lani za strelsko krono boril s samim Lionelom Messijem. Zakaj je 26-letni nogometaš iz Slavonskega Broda v prednosti, je bilo vidno na torkovi prvi tekmi četrtfinala lige prvakov med Bayernom in Juventusom (2:0). Mandžukić je sinonim za igro, kakršno so prikazali Bavarci, ki so tekmečeve branilce in veziste v divjem sprintu napadli že na njihovi obrambni polovici. Nogometaš s takšnimi lastnostmi skorajda ne more igrati slabo. Vedno bo tekel, dobival dvoboje in delal za ekipo, poleg tega poseduje še dodano vrednost, zato mu je oproščeno tudi, če zgreši kakšno priložnost, kot jo je hrvaški Super Mario na začetku drugega polčasa, ko mu je strel ubranil vratar Gianluigi Buffon. Še zlasti če pozneje poda za zadetek soigralcu, pa čeprav iz ofsajda, ki ga sodniki niso videli. Če bi mu uspelo še to in če bi se ugriznil v jezik vedno, ko mu ni všeč sodniška odločitev, bi bila njegova predstava popolna.
Mandžukić je bil vedno takšen: če mu kaj ni bilo všeč, je to povedal ne glede na posledice. In bil je tudi grešni kozel. Najbolj leta 2009, ko je šef zagrebškega Dinama Zdravko Mamić nanj izlil vso jezo in žalost. Po porazu v evropski ligi proti Anderlechtu je v eni svojih znamenitih predstav dejal, da je vso noč tako jokal, da so ga žena in otroci prosili, naj ne umre, a on bi vseeno skoraj umrl. Toda jekleni, hrabri, ljubeznivi, dobrohotni, levjesrčni in nezmotljivi Zdravko preživi vse. In je tudi to, za krivca pa je označil nogometaše z Mandžukićem na čelu (očital mu je tudi rdeči karton na tekmi s Salzburgom, ki je v isti sezoni Zagrebčane izločil v kvalifikacijah za ligo prvakov). Kaznoval ga je s 100.000 evri, s čimer se je v Maksimirju začela praksa drastičnih kaznovanj nogometašev. Kako značilno za zagrebški klub: štiri dni pozneje je Mandžukić s kapetanskim trakom na roki soigralce popeljal do zmage s 6:0 v hrvaški ligi proti Reki.
V tistih časih je Mandžo veljal za zlobnega dečka. Imel je podobo navihanega fanta, ki se je pojavljal v tabloidnih medijih, kjer je med drugim razkazoval luksuzni avtomobil z všito številko 17 na sedežih. Nosil jo je na hrbtu v času igranja za Dinamo (pri Bayernu ima kultno devetico), zanj pa jo je izbral oče Mato, ker je Mario med igranjem za klub iz domačega mesta Marsonio dosegel 17 golov. Oče je imel pomemben vpliv na sinovo kariero. Starejši Mandžukić je bil nogometaš, a nikoli na najvišji ravni. Lahko se pohvali z nastopanjem v drugi jugoslovanski ligi, igral je tudi v tujini, za nižjeligaša TSF Ditzingen. Tam se je trenutno najboljši hrvaški napadalec prvič znašel v družbi žoge. Nikoli več je ni izpustil izpred oči. Ko je bil star deset let, se je leta 1996 družina (še mama Jelica in sestra Ivana, ki živi v Nemčiji) vrnila v Slavonski Brod. Zaigral je za Marsonio, zablestel pa pri Zagrebu. Treniral ga je Miroslav Blažević - Ćiro. Ta se je v svojem sočnem besednjaku večkrat pohvalil, da je odkril razbojnika, ki bo postal vrhunski nogometaš. »Res sem ga poimenoval razbojnik. A naj zaradi tega ne bo jezen, ker je razbojnik in predrznež v pozitivnem smislu. Je samosvoj. Zna izsiliti prekršek, še boljše ga zna zaigrati. Zaradi tega sem ga nekajkrat hotel zamenjati, ker je preslepil še mene in sem mislil, da je poškodovan. A takoj ko tekmec dobi karton, nemudoma vstane in začne teči,« ga je opisal Blažević, ki pa si po mnenju nekaterih po krivici pripisuje zasluge za odkritje zaklada. Na začetku se z Mandžukćem ni najbolje razumel, vanj pa naj bi vseskozi verjel Robert Prosinečki, tedaj športni direktor pri Zagrebu.
Kakor koli, mladi Mario se je tako izkazal, da je za slaba dva milijona evrov prestopil k Dinamu, kjer je nadomestil Eduarda da Silvo. Postal je najboljši napadalec kluba, a včasih deloval tudi neresno, zato so se porajali dvomi, ali mu bo uspelo v tujini. Toda ko se je vrnil h koreninam v Nemčijo, kjer je prvič srečal žogo, je zablestel. Leta 2010 je prestopil k Wolfsburgu in v naslednjih dveh letih izjemno napredoval na vseh področjih. Ne podobe pobalina, temveč predstavo, ki jo je leta 2007 v dresu Dinama prikazal proti Ajaxu, so lahko spremljali gledalci na stadionih prve nemške lige. Tedaj je na začetku svoje poti pri Dinamu slavni Ajax v podaljšku z dvema goloma in igro v slogu torkove proti Juventusu skoraj sam izločil v boju za uvrstitev v evropsko ligo. V Nemčiji mu je uspelo tisto, kar je najtežje – takšne igre je začel ponavljati teden za tednom. Sprva mu v Wolfsburgu ni šlo. Potem ko je trenerja Steva McClarna (ta s hrvaškim nogometom zaradi grenkih reprezentančnih izkušenj nima sreče) zamenjal Felix Magath, je zanj začelo močno sijati tudi spodnjesaško sonce.
Železna roka je pobalinu dobro dela. Podobno kot je sam izločil Ajax, je v drugem delu sezone 2010/11 Wolfsburg sam obdržal v nemški ligi. Na zadnjih sedmih tekmah je dosegel osem golov. V naslednji sezoni je svoje predstav še nadgradil, vse, kar je sledilo, pa je bilo podobno sladkim sanjam – trije goli in izjemne igre na evropskem prvenstvu, prestop k Bayernu, preboj v prvo postavo v siloviti konkurenci napadalcev, goli, skorajšnji naslov nemškega prvaka, imenitna predstava proti Juventusu, pohod proti vrhu Evrope...