Le težko bi bila Slovenija v začetku junija pred večjim izzivom. Izziv je v veliki meri podoben kot leta 2009, ko je pod vodstvom Matjaža Keka gostovala pri Angliji. Gostovanje na Wembleyju ji je kljub porazu z 1:2 dalo zagon za serijo zmag, ki je prinesla nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki.
Tokrat se bo pomerila z odličnima reprezentancama Urugvaja in Argentine, ki bosta zaradi nastopa na domačih tleh in bližnjega svetovnega prvenstva še dodatno motivirani. Oboji so dvakratni svetovni prvaki, takšnih tekem na polnih stadionih, kjer bo šlo tudi za parado zvezdnikov, Slovenija ne igra vsak dan. Urugvaj z le 3,4 milijona prebivalcev je bil na zadnjem svetovnem prvenstvu v Južni Afriki odkritje tekmovanja s četrtim mestom. Argentina je kandidatka za naslov svetovnega prvaka.
Tako kot se igralci veselijo gostovanja, so obenem zaskrbljeni, da se v oslabljeni zasedbi ne bodo osramotili. Urugvajci so nepopustljivi bojevniki z odličnimi napadalci, čeprav Suarez zaradi poškodbe še ne bo nared. Argentinci imajo »umetnika« Messija in močna aduta z igro po bočnih položajih, kjer blestita Di Maria in Agüero. Slovenci se zavedajo, da se bodo morali večji del tekem braniti, a obenem si želijo, da bi tekmeca s kakšno akcijo prisilili, da se tudi brani. Vedo, da ne bodo smeli igrati na nož, saj bi si v primeru poškodb domačih asov nakopali gnev gostiteljev. Gostovanja se veselijo tudi slovenski izseljenci. Zlasti v La Plati proti Argentini bo imela Slovenija spodbudo nekaj tisoč navijačev s tribun kot le redko v dosedanji zgodovini na gostovanjih. Diaspora je v zadnjih 20 letih vložila veliko truda v promocijo Slovenije v Argentini, a pravi učinek prepoznavnosti bo prinesla šele nogometna tekma.
