Nogometno kariero ste v klubu Dolomiti Dobrova začeli kot steber obrambe, nato pa ste se odločili za vratarski položaj. Zakaj?
V tem klubu sem bil sprva štoper v obrambi, potem pa sem poleg nogometa treniral tudi odbojko. Ko smo v osnovni šoli v dopoldanskem času igrali nogomet v telovadnici, sem se včasih postavil v gol in mi je šlo zelo dobro. Zato mi je učitelj omenil, da pozna nekoga v Olimpiji, ali bi mogoče poskusil kot vratar. Odšel sem tja in mi je bilo zelo všeč. Nekaj časa sem sicer sočasno treniral nogomet in odbojko, a ko sem se moral odločiti le za en šport, sem izbral nogomet.
Že pri 16 letih ste podpisali prvo profesionalno pogodbo z Olimpijo, v kateri je bil takrat predsednik Milan Mandarić.
To mi je ostalo v zelo lepem spominu, občutki pa so bili čudoviti. Ker sem bil še zelo mlad, je bilo to zame nekaj posebnega, neverjetnega, še posebno zaradi Olimpije, ki je velik klub. Vsak, ki je v takšnem klubu v mlajših selekcijah, si seveda želi podpisati profesionalno pogodbo in dobiti priložnost v članski ekipi. Počutil sem se kot v sedmih nebesih. S podpisom pogodbe je klubsko vodstvo pokazalo, da ima velike želje in cilje z mano. Niti slučajno si takrat nisem niti predstavljal, da bom lahko živel od nogometa in da bo to moja služba, s katero bom služil denar in postal sčasoma tudi samostojen.
Septembra 2016 je Olimpijin trener postal Luka Elsner, le nekaj dni kasneje pa vas je poslal v ogenj in postali ste prvi vratar članske ekipe, čeprav ste bili stari komaj dobrih 17 let. Vas je to presenetilo?
Tako zame kot za vse druge je bilo to zelo nepričakovano, s trenerjeve strani pa neverjetna in tvegana poteza. Na pokalni tekmi proti Turnišču mi je Elsner prvič ponudil priložnost, očitno pa je videl in ugotovil, da mi kljub moji mladosti in neizkušenosti lahko zaupa. Nekaj dni kasneje sem uspešno debitiral na prvoligaški tekmi proti Gorici, na kateri smo zmagali z 1:0.
Julija 2017 je vaša najvišja tržna vrednost znašala 650.000 evrov, nato pa ste leto kasneje pri manj kot 20 letih odšli v klub Genoa v italijanski prvo ligo. Zakaj?
Pogodba z Olimpijo mi je potekla, zato sem odšel v Genoo kot prosti igralec. Ljubljanski klub zaradi tega ni dobil odškodnine, najbrž le kakšno nadomestilo za razvoj in vzgojo mladega igralca. A o tem, kolikšen je bil ta znesek, zagotovo pa majhen, ne vem ničesar.
Kako se spominjate odhoda pri manj kot dvajsetih letih v elitno italijansko ligo?
Pri takšni starosti si vsak želi, da bi odšel v katero od petih najboljših in največjih nogometnih lig v Evropi. Takrat se mi je zdelo, da takšne življenjske priložnosti ne smem izpustiti iz rok. Seveda si nisem delal iluzij, da bom takoj po prihodu v klub branil, saj sem bil še zelo mlad in sem prišel iz Slovenije v elitno ligo. Ta je povsem drug svet kot slovenska liga, zato je bilo nepozabno, da sem tako mlad odšel v tujino v vrhunski klub in vrhunsko ligo.
A v Genovi niste v štirih sezonah zbrali niti enega uradnega nastopa v članski ekipi na uradnih tekmah.
Že ob prihodu sem vedel, da bo tako, saj sem se moral zaradi svoje mladosti še marsičesa naučiti. A sčasoma mi je začelo malce presedati, da sem le treniral, branil pa skoraj nič. Spraševal sem se, zakaj sploh treniram, če potem ne dobim priložnosti za igro. Ni mi bilo lahko, a nekako sem se prebil skozi takšne razmere. To je bila posebna šola v mojem življenju, s plusi in minusi. Lahko bi se odločil tudi drugače, toda če bi imel še enkrat takšno priložnost, ne bi ničesar spreminjal in bi se odločil enako. Še vedno mislim, da odhod iz Olimpije v Genovo ni bil napaka. Lahko bi bilo boljše, a po drugi strani tudi slabše.
Torej nimate občutka, da bi bilo bolje, da bi takrat v Sloveniji ostali še sezono ali dve in šele nato odšli v tujino?
Tega ne bom nikoli vedel. Če bi moral klub zame plačati odškodnino, bi morebiti imel drugačen status, jaz pa sem prišel kot prost igralec. A po drugi strani je vprašanje, ali bi kasneje dobil takšno super ponudbo kot takrat, če bi še nekaj časa ostal v Sloveniji. Bil bi že starejši, moral bi v Sloveniji dobro braniti in si ustvariti super ime. V vsakem primeru pa sem prepričan, da je bila moja odločitev iz julija 2018 pravilna.
Toda Genoa vam je leta 2021, leto pred iztekom štiriletne pogodbe, ponudila novo do leta 2025, kar je zelo nenavadno, saj niste nič branili.
Leta 2022 sem pred iztekom štiriletne pogodbe podpisal podaljšanje za dodatna tri leta. Eno sezono sem še ostal v Genovi, nato pa sem se odločil za sporazumno prekinitev pogodbe. To pomeni, da sem bil za klub pogodbeno vezan pet let, vmes pa sem bil v sezoni 2020/21 kot posojen igralec član kranjskega Triglava. Ker v Italiji nisem na članski ravni branil skoraj nič, je bilo podaljšanje pogodbe zame veliko presenečenje. Ob izteku moje prve pogodbe z Genoo je leta 2022 prišel nov trener, Nemec Alexander Blessin, ki je očitno videl v meni perspektivo, saj je želel, da ostanem v klubu. To je bil zame dokaz, da sem v vseh letih v klubu dobro delal in napredoval.
Vseeno ste leto kasneje zapustili Italijo in odšli v Rogaško. Kaj je bil glavni razlog?
Po podaljšanju pogodbe sem bil še eno sezono v Genovi, a sem ugotovil, da bom vseeno težko dobil priložnost za igro. Tega sem si zelo želel, a potem se je ponudila priložnost, da se vrnem v Slovenijo. Rogaška je bila zelo korektna in je počakala, da sem se vse dogovoril z Genoo. V Rogaški sem bil v sezoni 2023/24, ko smo presenetljivo postali zmagovalci slovenskega pokala. A še pred tem sem marca 2024, nekaj mesecev pred koncem sezone, prekinil pogodbo s klubom. Na polovici sezone sem imel resne pomisleke, ali bi sploh še nadaljeval z vratarsko kariero. Zato se mi ni zdelo pošteno do Rogaške, da bi bil le na pol z glavo pri nogometu, in smo se korektno dogovorili za prekinitev pogodbe. S klubom sem bil sicer zelo zadovoljen, a takšna je bila pač moja odločitev.
Nogometna pot vas je nato odpeljala v Domžale, kjer imate pogodbo še za sezono 2025/26. Ste pričakovali tako turbulentno sezono, v kateri si je klub šele v dodatnih kvalifikacijah proti Triglavu zagotovil obstanek v prvi ligi?
Niti slučajno. Po treh mesecih, odkar sem prekinil pogodbo z Rogaško, sem spet začel pogrešati nogomet. Dobil sem priložnost za odhod v Domžale, stabilnega in urejenega prvoligaša brez hujših pretresov. Toda minula sezona je bila turbulentna, na srečo se je dobro končala. Po domačem porazu proti Triglavu z 1:3 nas je vsaj 95 odstotkov ljudi odpisalo v boju za obstanek, saj smo igrali zares slabo. Tudi nam je bilo težko verjeti, da bi se lahko vrnili med žive, a nismo obupali. Vedeli smo, da zaostajamo le za dva gola, kar v nogometu ni visoka in neulovljiva prednost. Na srečo smo se na povratni tekmi v Kranju pokazali v povsem drugačni luči, zmagali s 4:1 in obstali med prvoligaši. Če bi Domžale izpadle v drugo ligo, bi se moja pogodba, ki sicer velja še za naslednjo sezono 2025/26, avtomatično prekinila. V pogodbi sem imel klavzulo, da se prekine ob izpadu iz prve lige ali nepridobitvi licence kluba za novo sezono, in bi takoj postal prosti igralec brez odškodnine.
Zgodbe z druge strani – to je naslov vaših zanimivih nogometnih zgodb iz ozadja na spletni strani Planet Nogomet. Kako je prišlo do sodelovanja?
V mesecih po prekinitvi sodelovanja z Rogaško sem iskal, kaj bi lahko počel. Takrat je Planet Nogomet iskal pisce novinarskih prispevkov za spletno stran. Stopil sem v stik z njim in ugotovil, da je eden od soustanoviteljev nekdanji član Olimpijine navijaške skupine Green Dragons, ki me je takoj prepoznal in povabil na pogovor. Dogovorili smo se, da ne bom pisal klasičnih novic in člankov, ampak svoje zgodbe iz športnega in zasebnega življenja, s katerimi bi opisoval stvari, ki jih navadni ljudje ne vedo in vidijo. To mi je bilo super, zadeva je hitro stekla in mislim, da mi gre kar dobro. Pisati sem začel maja lani in doslej se je nabralo že veliko materiala. Poleg tega si lahko sam izberem vsebino in to, kdaj bom kaj napisal, trudim pa se, da presledki med članki niso predolgi.
Novembra 2024 ste z rojstvom hčerke Lune prvič postali očka. Kako je to vplivalo na vaše zasebno in športno življenje?
Verjetno je bila to največja prelomnica v mojem življenju. Morebiti se bo slišalo klišejsko, a na obeh področjih na precej bolje. Če sem se na športnem področju prej živciral zaradi kakšne napake na tekmi, zdaj to doživljam precej manj čustveno. Ker vem, da me bosta doma pričakali žena in hčerkica, ki sta najpomembnejši v mojem življenju. V zasebnem življenju se je spremenilo to, da je žena zdaj več doma, ker je na porodniškem dopustu. Izpolnila se nama je tudi želja, da se nekje ustalimo kot družina in da ni več selitev, zato sva zgradila hišo v okolici Vrhnike. Očetovske obveznosti? Glede gospodinjskih opravil sem bil priden že pred Luninim rojstvom, zdaj pa sem še bolj. Prav tako sem že prej zelo rad in dobro kuhal, ker pa je zdaj žena ves čas zaposlena z Luno, sem še bolj. Nobena težava ni niti menjava plenic, tako da sem se kar hitro privadil na očetovsko vlogo.
V petek ste podpisali tudi posebno nenogometno »pogodbo« – vaša partnerica Teja je tudi uradno postala vaša žena.
Poroka je bila v Vipolžah v Goriških brdih in bilo je čudovito, v ožjem družinskem in prijateljskem krogu z okoli 50 gosti. S Tejo sva skupaj že več kot sedem let in pol, zaročila pa sva se pred letom in pol. A potem je prišla vmes nosečnost, ki sva ji takrat dala prednost pred poroko, za katero pa je zdaj napočil čas. To je bila pika na i, da si zdaj lahko zares rečeva mož in žena. Če se malce pošalim: to je bil podpis »pogodbe« do konca življenja, za katero vem, da jo lahko – tako kot v nogometu – tudi prekinem. A sem prepričan, da se to ne bo nikoli zgodilo.
