Nogometaši Benfice so si med prvimi izborili nastop v osmini finala klubskega svetovnega prvenstva, med bolj zaslužnimi, da so močno skupino C v družbi Bayerna Münchna, Boca Juniors in Aucklanda končali na prvem mestu, pa je zagotovo vratar Anatolij Trubin. Na odločilni tekmi proti serijskim nemškim prvakom je namreč zaklenil vrata in še enkrat več dokazal, da sodi med boljše svoje generacije na svetu, saj šteje komada 23 let, brani pa tudi za ukrajinsko reprezentanco.
Zgodba tega 1,99 metra visokega mladeniča se je sicer začela v Donecku, kjer je treniral nogomet pri tamkajšnjem Šahtarju. Po petih letih pa so ga že povabili k članskemu moštvu, pri čemer je debi med vratnicama dočakal, ko je imel vsega 17 let. V dresu tega ukrajinskega kluba je osvojil tri naslove državnega prvaka in še eno pokalno lovoriko, nato pa se je leta 2023 preselil na Portugalsko. Prvi vpoklic v reprezentanco je sledil kmalu, v dresu svoje domovine pa je zaigral na evropskih prvenstvih leta 2020 in 2024 ter doslej skupaj zbral 20 nastopov.
Portugalci globoko segli v mošnjo
Njegova najboljša klubska sezona je bila 2022/23, najbolj pa se je proslavil na povratni tekmi evropske lige, na kateri so o napredovanju – Šahtar je igral z Rennesom – odločali streli z bele točke. Obranil je kar tri in svoje moštvo kot igralec tekme popeljal med najboljših 16. Izjemen je bil tudi v državnem prvenstvu, saj je na polovici vseh odigranih tekem ohranil mrežo nedotaknjeno. Njegove predstave so bile opažene, ponudbo za prestop so tako poslali iz milanskega Interja, a so dogovori padli v vodo. Kmalu zatem je interes pokazala Benfica, pogajanja pa so se izkazala kot uspešna. Portugalci so plačali 10 milijonov evrov z možnostjo dodatnega milijona, Ukrajinci pa bodo od naslednje prodaje dobili dodatnih 40 odstotkov. Trubina pogodba veže vse do leta 2028.
Zaveda se, da je kot Ukrajinec priviligiran, saj je Portugalska oddaljena od vojnega območja, rojakom pa pomaga najbolje po svojih močeh. »Skušamo kupovati stvari, ki jih ljudje na vojnih območjih potrebujejo. Ni lahko, a gre za zelo pomembno pomoč, ki mojim rojakom pride še kako prav. Moje srce krvavi, a me hrabri dejstvo, da je naš duh močan. Žal vsak dan veliko ljudi, tudi otrok, po nepotrebnem izgubi življenje, česar resnično ne razumem. Putin je morilec, ni mi jasno, kako je to mogoče in zakaj mu to dovolijo,« pravi nogometaš, ki pa o tem, da bi postal del ukrajinskih oboroženih sil, kot na primer nekdanja boksarja Vladimir in Vitalij Kličko, aktualni svetovni boksarski prvak Oleksandr Usik in nekdanji tenisač Sergij Stakhovski, še ne razmišlja.
Ruse je imel za dobre sosede
Prepričan je, da bo Ukrajina to vojno dobila ter kot država postala še močnejša in za življenje ena najboljših na svetu. »Sam sem moral poiskati novega delodajalca zunaj Ukrajine, saj le na ta način lahko ohranjam dobro pripravljenost, igram tekme in treniram na visoki ravni.« Se pa že veseli naslednjega reprezentančnega snidenja, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2026 onkraj Luže pa bo Ukrajina kot drugopostavljena igrala v skupini D s Francijo, Islandijo in Azerbajdžanom.
Zaradi vojne se mu je življenje naenkrat postavilo na glavo in to nepričakovano. Nekaj časa sploh ni vedel, ali bo lahko igral nogomet. Najhuje pa je bilo, da je bil primoran zapustiti dom. »Meni in staršem ni bilo lahko, ker pa sta vedela, koliko mi pomeni nogomet, sta odobravala, da zapustim rodno domovino in se odpravim s trebuhom za kruhom v tujino. »To so od nekdaj bile moje sanje, a predstavljal sem si, da jih bom izpolnil v drugačnih okoliščinah.« Danes mu družbo na Portugalskem delajo partnerka, mama in sestra, medtem ko so oče, dedek, stric in teta ostali v rodnem Donecku. »So na varnem, a imajo vsake toliko težave z elektriko in pitno vodo.« V njegovem rojstnem mestu Donecku veliko ljudi govori rusko, kar je glede na zgodovino nekdanje Sovjetske Zveze logično, tudi Trubinu pa je ruščina blizu. »Ruse sem od nekdaj imel za dobre sosede, zato si tega, kar se je zgodilo, ne znam razumsko razložiti. Želim si samo, da bi bilo te vojne čim prej konec in bo vse tako, kot je bilo nekoč. Priznam pa, da sem zavoljo nastalih razmer hitreje odrastel in postal mentalno močnejša oseba,« še pravi vratar, ki se še kako spominja prvenca v ligi prvakov, ko je Šahtar sredi Madrida s 3:2 premagal Real. Tedaj je zasenčil celo legendarnega vratarja Thibauta Courtoisa. Toda on ni njegov vzornik, saj je odraščal v občudovanju Ikerja Casillasa, Petra Cecha in Edwina van der Sarja. In njegove sanje? »Nekoč bi rad zaigral v Angliji.« Glede na potek njegove kariere se zdi, da jih bo uresničil. Kmalu.
