Čednega obraza, pa povzroča tak strah in trepet. Ko se Samir Handanović sprehaja po mestu, se za njim zaradi všečne podobe resda obrne marsikatero dekle, toda na svojem delovnem mestu, nogometnem igrišču, na tekmece deluje kot rjoveči lev. Posledica: neverjetne obrambe, zavoljo katerih sodi med deset najboljših vratarjev na svetu. Njegova specifika so streli z bele točke, saj se uspešnost branjenja giblje okoli 50 odstotkov. Je zato sploh čudno, da so ga v svoje vrste lani poleti zvabili pri Interju iz Milana in zanj odšteli 11 milijonov evrov?
Zgodba Ljubljančana je zgodba o uspehu. Kot otrok je odraščal v naselju na Fužinah, kjer je brcanje nogometne žoge del vsakdana, rokavice vratarja pa si je nadel tudi zavoljo šest let starejšega bratranca Jasmina, ki je tedaj branil za Olimpijo. Sarma, kot ga kličejo prijatelji, je tudi zaradi višine 1,92 metra ustrezal profilu sodobnega nogometnega čuvaja mreže, v njem pa je velik potencial videl tedanji trener Slovana Slaviša Stojanović in ga prepričal, da skupno pot nadaljujeta tudi v Domžalah. 24. aprila 2004 je tako prvič branil v prvi ligi, star vsega 19 let, 9 mesecev in 10 dni. 2004 je bilo njegovo leto: jeseni je debitiral v dresu članske reprezentance, za nameček pa je podpisal še pogodbo z Udinesejem. Odškodnina je bila vsega 50.000 evrov. Posodili so ga v Treviso, toda igral je bolj malo.
»Ko si mlad, si zaletav in površen. Nekaterim stvarem nisem dal dovolj poudarka. V tujini je velika konkurenca. Če ne izkoristiš priložnosti, jo bo dobil nekdo drug. Največji preskok sem naredil v miselnosti. Pomembno je, da mi ni treba razmišljati o ničemer drugem kot o svojem delu. Osredotočen sem le na nogomet,« se spominja velik ljubitelj branja knjig; ko gre spat, vedno bere 10 ali 20 minut, kar ga sprošča in uspava, pa še kaj novega se vedno nauči.
Po odličnih obrambah v dresu drugoligaškega Riminija se je vrnil v Videm kot številka ena in to tudi ostal. In poskrbel, da se je o njem veliko govorilo in še več pisalo. Sploh zavoljo enajstmetrovk, ko je s šestimi ubranjenimi izenačil rekord Giuseppeja Mora iz leta 1949, med razočaranimi strelci pa so se znašli tudi Kaka, Samuel Eto'o, Marek Hamšik, Edison Cavani, Antonio Cassano, Diego... Z enajstmetrovkami sta povezani tudi dve anekdoti. Ker je ubranil prvo v sezoni 2010/11, bi moral po tradiciji prejeti toliko buteljk vina z otoka Pantelleria, ki leži južno od Sicilije, kolikor sam tehta (90 kilogramov), a nagrade ni nikoli prevzel. Ko pa je konec leta 2011 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo ubranil najstrožjo kazen Srbiji in pomagal Estoniji do zgodovinskega preboja v dodatne kvalifikacije, je v zahvalo dobil zaboj piva, a ga je podaril. In ko je podpisal pogodbo z Interjem – večjo odškodnino so za slovenskega nogometaša plačali le leta 1999, ko je bil prestop Zlatka Zahovića iz Porta v Olympiakos vreden 13,5 milijona evrov – naj bi bila del pogodbe, vredne okoli dva milijona evrov, tudi klavzula, ki ga nagrajuje za vsak ubranjeni strel.
Zasebno je nekdanji kapetan slovenske reprezentance srečen, saj je poročen s svojo ljubeznijo Zojo Trobec, soustanoviteljico navijaške skupine Zajčice (tudi ona rada bere), s katero sta ponosna starša dveletnega Alena. Da zgodba o tem, da rad pomaga vsem, potrebnim pomoči, še posebej otrokom, ni fama, pa je potrdil tudi na poroki v Volčjem potoku, kjer sta se zakonca odločila, da daril ne potrebujeta, goste pa prosila, naj jih raje podarijo v dobrodelne namene. »Za vsakogar je dobro, da gre včasih obiskati ljudi, ki v življenju niso imeli take sreče, kot jo imamo nekateri. Otrok nikoli ne zavrnem.«
Trenutni delodajalci so nad njim navdušeni. Predsednik Interja Massimo Moratti mu laska »včasih res brani izjemno, človek komaj verjame svojim očem«, legenda kluba Sandro Mazzola pa ga primerja z Dinom Zoffom, desetletja številko ena italijanske reprezentance. Zaupa mu tudi slovenski selektor Srečko Katanec, ali bo po številu odigranih tekem v dresu Slovenije na prvem mestu prehitel Zlatka Zahovića z 80 nastopi (trenutno jih je zbral 61), pa je odvisno od njega samega. Novembra lani je namreč napovedal upokojitev reprezentančnega dresa, če se Sloveniji ne bo uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo prihodnje leto v Brazilijo. »Naš največji problem je, ker se zadovoljujemo s povprečjem. Takšen je značaj celotnega naroda.« Poslovilna tekma torej ni več daleč...
