Velik napredek na področju načinov treningov, metod zdravljenja in rehabilitacije, bolj športno življenje ali vsaj zavedanje o pomembnosti tega, prehrana, nenazadnje tudi napredek pri opremi ... Vse to in še marsikaj drugega je privedlo do tega, da so v športih, v katerih so se nekoč številni upokojevali malo po 30. letu starosti, danes prav tako številni v teh letih v najboljši formi življenja in podpisujejo sanjske pogodbe. Prav tako pa se je močno povečalo število vrhunskih športnikov, ki so aktivni, in to na vrhunski ravni, že močno v drugi polovici četrtega desetletja življenja.
Poglejmo samo nekaj najbolj aktualnih primerov. Zlatan Ibrahimović naj bi se pri 41 letih po operaciji kolena na nogometna igrišča v dresu Milana vrnil že sredi februarja na tekmi osmine finala lige prvakov proti Tottenhamu. Na minulem svetovnem prvenstvu je Portugalec Pepe pri 39 letih postal najstarejši nogometaš, ki je zadel na izločilni tekmi mundiala v zgodovini, Argentinca Angel Di Maria (34) in Lionel Messi (35) sta postala najstarejša strelca v finalih po Švedu Nilsu Liedholmu, Luka Modrić pa je Hrvaško pri 37 letih odpeljal do brona. V košarki mejnike pri 38 letih ruši LeBron James, ki bo kmalu postal najboljši strelec lige NBA v rednem delu vseh časov, v tenisu sta glavna favorita na vseh turnirjih, na katerih nastopita, še naprej 35-letni Novak Đokovič in leto starejši Rafael Nadal, ki sta med najstarejšimi zmagovalci turnirjev za grand slam v zgodovini... Pri čemer beseda teče le o »smetani« športnikov v srednjih in poznih 30-ih ter celo zgodnjih 40-ih, ki še naprej igrajo pomembne vloge, ne ravno glavnih pa je še ogromno...
Zmanjkalo motivacije
No, na drugi strani medtem od časa do časa kdo preseneti tudi z zgodnjo upokojitvijo. Včasih je bilo takšnih precej več, pogosto so bile pri njih posredi tudi poškodbe, da se je v zadnjem desetletju pri 33 letih upokojil denimo zares vrhunski zdrav nogometaš, ki bi spadal v svetovno »špico«, pa se je bržčas nazadnje zgodilo leta 2017, ko je kopačke na klin pri tej starosti obesil eden najboljših obrambnih bočnih igralcev vseh časov Nemec Philipp Lahm. Do tega tedna, ko je, v resnici niti ne tako zelo presenetljivo, slovo od aktivne kariere napovedal Valižan Gareth Bale in vse skupaj pospremil z besedami: »Po tehtnem razmisleku sem se odločil, da končujem kariero. Srečen sem, da mi je uspelo uresničiti sanje in igrati v športu, ki ga ljubim. Nogomet mi je dal veliko najlepših trenutkov, ki jih bo težko nadomestiti.«
No, povsem enak primer Lahmovemu upokojitev Balea vendarle ni, saj je od njegovih najbolj zvezdniških trenutkov vseeno minilo že nekaj časa, zaradi česar je ob napovedi upokojitve marsikdo zavil z očmi, ker je enostavno mislil, da je Valižan v resnici nekaj let starejši. Dejstvo namreč je, da je bila njegova kariera že nekaj let v zatonu, ob tem pa bi verjetno večina tistih, ki so imeli pri njegovi nogometni poti prste tako ali drugače vmes, razlog za slovo našla predvsem v njemu samemu, saj mu denimo to, da pred leti pri Realu Madridu ni dobival več toliko priložnosti, ni predstavljalo dodatne motivacije, kot bi jo marsikateremu vrhunskemu športniku; ravno obratno, zaradi tega se je začel vedno bolj posvečati drugim stvarem, predvsem igranju golfa.
Rekorden prestop
Zaradi vsega tega je Gareth Bale (nekdanji) nogometaš, ki ga bodo čez nekaj let cenili in ga imeli za »velikega« precej bolj, kot ga morda marsikdo ceni v tem trenutku. Valižan je namreč z Realom iz Madrida kar petkrat osvojil ligo prvakov, štirikrat naslov svetovnega klubskega prvaka, po trikrat evropski superpokal, špansko prvenstvo in španski superpokal ter še enkrat španski pokal, pri tem pa imel precej večje zasluge, kot mu jih ob falangi drugih zvezdnikov v kraljevem klubu marsikdo pripisuje. Nenazadnje je denimo za Madridčane v vseh tekmovanjih na skupno 258 tekmah dosegel 106 golov in 67 asistenc, vključno z enim najlepših zadetkov v zgodovini finalov lige prvakov, »škarjicami« proti Liverpoolu leta 2018. Tisti, ki radi izbrskajo zanimive primerjave, pa so izpostavili tudi, da je Bale kot igralec v Madridu osvojil več lovorik kot Zinedine Zidane (kot igralec in trener skupaj!), vpisal več asistenc kot David Beckham in zabil več golov kot Ronaldo (tisti »originalni«, brazilski). A po takrat rekordnem prestopu iz Tottenhama, s katerim je osvojil en angleški ligaški pokal, za 100 milijonov evrov, je kdo nemara pričakoval še več ...
Ob tem ne gre pozabiti, da je Gareth Bale, ki je bogati zbirki lovorik nazadnje dodal tudi pokal MLS s klubom Los Angeles FC, tudi najbolj zaslužen, da se je njegova reprezentanca uvrstila na zadnji dve evropski prvenstvi, po tem, ko pred tem na tem tekmovanju še ni imela nastopa (leta 2016 je prišla celo do polfinala), in da je lani prvič po letu 1958 in s tem šele drugič v zgodovini nastopila na svetovnem prvenstvu. Tako ne čudi, da je ob napovedi slovesa Bale, najboljši strelec (41 golov) in igralec z največ nastopi v valižanskem dresu (111), ločen zapis namenil tudi, kot jo je poimenoval, valižanski družini: »Odločitev, da neham igrati nogomet, je zaradi slovesa od reprezentance najtežja v mojem življenju. Reprezentančna nogometna pot namreč ni spremenila le mojega življenja, temveč tudi, kdo sem.«
