16. julij 1950. Rio de Janeiro. Zadnja tekma svetovnega prvenstva. Brazilija – Urugvaj. To ni bil klasičen finale, ampak zadnji obračun skupinskega dela štirih reprezentanc, ki so bile najboljše v predtekmovanju. Dotedanji razplet je bil takšen, da je Braziliji za naslov prvaka zadostoval remi, Urugvaj pa je moral zmagati. Brazilcem se je zdelo, da bo delo opravljeno z lahkoto. Časopis O Mundo je na naslovnici že objavil fotografijo brazilske reprezentance z velikim napisom: »To so svetovni prvaki.«
Urugvajci lulali na brazilski časopis
Edini problem je bil, da tekma še ni bila odigrana. »Največja napaka je bila, da je bila vsa Brazilija preveč optimistična, kar velja tudi za selektorja in igralce,« je za The Guardian pred dnevi dejal eden od brazilskih navijačev, ki je bil tedaj na tekmi. Kajti s pretiranim optimizmom so Brazilci izgubili razum, hkrati pa so dodatno podžgali Urugvajce. Njihov kapetan Obdulio Varela je kupil številne izvode O Monda in jih prinesel v urugvajsko garderobo. Vrgel jih je na tla in soigralcem ukazal, naj jih polulajo. Ker je bil velik motivator, je imel tudi zadnji govor. »Fantje, polne tribune ne igrajo. Naj se začne naša zabava,« je bil del njegovih besed, s katerimi je želel z ekipe spraviti pritisk polnih tribun na stadionu Maracana.
In Maracana je bila zelo polna. Uradno je bilo na stadionu 173.830 ljudi, a domačini ocenjujejo, da se je na tribune zgnetlo okoli 210.000 navijačev, kar je rekord za tekmo moštvenih športov. Sprva je šlo vse po domačih načrtih. Brazilci so dobili prvi polčas, nobene drame ni bilo niti ob urugvajskem izenačenju, toda urugvajski nogometaš Alcides Ghiggia (edini še živeči iz tiste urugvajske generacije) je v 79. minuti presenetil brazilskega vratarja Moacirja Barboso in prinesel Urugvaju drugi svetovni naslov.
Na Maracani je zavladala tišina, malo zatem se je zaslišal zgolj še jok. Solze so točili vsi. Moški, ženske, stari, mladi... »To je bil najbolj žalosten dan v zgodovini brazilskega nogometa,« je povedal Arthur Nemesio, še eden v vrsti navijačev, ki je spregovoril za The Guardian. Jokal je tudi Pelejev oče, ki je v družbi tedaj devetletnega sina prenos poslušal po radiu. Po eni od pripovedi naj bi mali Pele tolažil očeta, naj nikar ne joče, saj bo nekoč on za Brazilijo osvojil svetovni naslov, kar mu je osem let kasneje dejansko uspelo.
Brazilci so nato skupno osvojili celo pet svetovnih lovorik, a nič jih ni potolažilo za poraz iz leta 1950. Po nekaterih pričevanjih je bilo razočaranje tako veliko, da je nemalo ljudi storilo samomor. V zmago Brazilije je bil prepričan tudi tedanji predsednik Fife Jules Rimet, ki je že imel pripravljen govor v portugalščini, nato pa je ostal sam na sredini igrišča, saj po zmagi Urugvaja ni bilo nobene prireditve. Nikoli predvajana je ostala tudi pesem »Brasil os vencedores«, ki bi se vrtela v primeru brazilskega zmagoslavja.
Okvir vrat je razkosal in zažgal
Po porazu proti Urugvaju so Brazilci za krivca označili vratarja Moacirja Barboso. Le malo pred svojo smrtjo leta 2000 je dejal: »Najdaljša zaporna kazen v Braziliji je 30 let, toda jaz plačujem kazen že 50 let, čeprav niti nisem odgovoren.« Kaj je imel v mislih, razkrivata dve zgodbi. Leta 1993 bi moral biti strokovni televizijski komentator, vendar je predsednik brazilske nogometne zveze Ricardo Teixeira od nacionalne televizije zahteval, da Barboso zavrnejo, saj naj bi prinašal nesrečo. Enako je leto kasneje ravnal trener brazilske reprezentance Mario Zagallo, ki je Barbosi prepovedal prihod v tabor brazilske reprezentance, v kateri je Barbosa želel obiskati tedanjega vratarja Claudia Taffarela.
Ko je Barbosa umrl, je eden od brazilskih časnikov zapisal: »To je bila njegova druga smrt.« Uroka nad svojo usodo ni pregnal niti s tem, da je leta 1963 iz Maracane domov odnesel nesrečni okvir vrat, ga razkosal in zakuril. Prekletstva so se hoteli znebiti tudi pri brazilski reprezentanci, saj so po porazu z Urugvajem zamenjali zunanjo podobo. Do tedaj je Brazilija igrala z belimi dresi z modrimi ovratniki, od takrat pa nosi rumene drese z zelenimi ovratniki.