Ne glede na to, kako odlična sta omenjena nogometaša, in ne glede na profit, je težko razumeti, kako je mogoče, da klub toliko denarja odšteje le zato, ker zna nekdo zelo dobro igrati nogomet. In ne nazadnje je tudi 16 milijonov evrov, kolikor jih je Atletico plačal za Jana Oblaka, neverjetna številka. Ob dogajanju na nogometni tržnici, ki kljub svetovni krizi leti v višave (a le za najbogatejše, medtem ko manjši zelo občutijo ekonomske težave), je jasno, da je finančni balon prenapihnjen, da razmere niso pravične in nimajo več veliko skupnega s primarnim športnim poslanstvom – poštenim tekmovanjem.
S tem ko Barcelona, Real in Paris Saint Germain odštevajo vrtoglave vsote, rušijo nogometni trg. Bogati postajajo še bolj bogati, revni še bolj revni. Ne le to, tudi razlika med bogatimi in nekoliko manj bogatimi, kot so na primer italijanski nogometni velikani, je vse večja. In zato ti kljub bogati zgodovini in ne ravno prazni blagajni ne morejo iti v korak z najbogatejšimi.
Če bo šlo tako naprej, se lahko zgodi, da bo boj za naslov evropskega prvaka zreduciran na pet ali šest najbogatejših klubov, preostali pa bodo pobirali le drobtinice. To za šport zagotovo ni dobro in morda ne bi bilo slabo, če bi odgovorni razmislili o kakšnem podobnem ukrepu, kot ga imajo v košarkarski ligi NBA, kjer poznajo tako imenovani salary cap, maksimalni znesek, ki ga lahko porabijo za plače.