Brazilci so svetovno prvenstvo v nogometu organizirali, da bi po 64 letih končno pozabili na največjo bolečino v zgodovini njihovega nogometa, na maracanazo, na poraz proti Urugvaju z 2:1, ki jim je leta 1950 na Maracani odnesel naslov svetovnega prvaka. In uspelo jim je! Pred prvenstvom so mislili, da bodo pozabili le, če osvojijo naslov prvaka, a so nenadejano ubrali drugo pot po načelu »če te boli noga, se udari v glavo in boš pozabil na bolečino v nogi«.
Poraz 1:7 v polfinalu proti Nemčiji je nekaj najhujšega, kar se je lahko zgodilo največji južnoameriški državi. Ta je bila včeraj v solzah, v nekaterih mestih je prišlo do nemirov, goreli so brazilski zlati dresi in zastave, ljudi je zajela globoka žalost, nekateri so se histerično drli, drugi le nemo zrli predse, vsem so po licih polzele solze. Kakšne bodo posledice čudeža v Belo Horizonteju, bo vidno šele v naslednjih dneh in tednih. Že zdaj je jasno, da je prerasel nogometne okvire. Neverjetnih sedem minut, v katerih je Nemčija dosegla štiri gole, bo za vedno odšlo v legendo, tako kot vsa tekma, kakršne nogometni svet še ni videl.
Brazilski mediji so bili ogorčeni. Pisali so o največji sramoti v zgodovini brazilskega nogometa, medtem ko so nemški poročali o najboljši tekmi te generacije in eni najboljših nasploh. Brazilski časnik O Globo je nogometašem sporočil, da so ničle, nekateri časniki so naslovnice obarvali v črno, oglasila se je tudi brazilska predsednica Djilma Rousseff, ki ji klavrn konec mundiala ne more koristiti na volitvah, med prvenstvom pa je bilo mogoče na njen račun slišati tudi nekaj žvižgov. Državljanom je izrazila sočutje in jih pozvala, naj ne obupajo.
Na spletu je bilo mogoče videti precej fotomontaž in zbadljivk, kot je bil kip Jezus Odrešenik v Rio de Janeiru, preoblečen v Angelo Merkel. Toda kdor ima v sebi vsaj malo sočutja, tega Braziliji ni privoščil, niti nemški reprezentanti ne. Ti so bili namerno nekoliko zadržani pri slavljenju. »Po tej veličastni zmagi se počutimo odlično. Toda vemo tudi, kako se počutijo Brazilci, ne nazadnje smo tudi mi na domačem prvenstvu leta 2006 izpadli v polfinalu. Ker so Brazilci zelo žalostni, pri proslavljanju ne smemo pretiravati,« je dejal nemški selektor Joachim Löw. Razumevanje bolečine, ki jo doživljajo tekmeci, je pokazal tudi nemški vezist Mesut Özil. Na twitterju zapisal: »Imate lepo državo, čudovite ljudi in fantastične nogometaše. Ta tekma ne sme uničiti vašega ponosa.« Kot bi se tudi Özil zavedal tega, kar je po včerajšnji tekmi nekdo dejal: Nemci imajo vse, mnogi Brazilci nimajo ničesar, zdaj so jim Nemci vzeli še edino, kar imajo – nogomet. V tem stilu je zvenela tudi izjava Davida Luiza. Nadomestni brazilski kapetan je jokal kot nebo v Amazoniji v deževnem obdobju, se opravičeval in dejal, da so ljudem skušali le podariti veselje, pa čeprav le v nogometu. Od odgovornosti ni bežal niti selektor Luiz Felipe Scolari, ki je prevzel krivdo na svoja pleča in dejal, da je v torek doživel najtežji dan v življenju, pa čeprav je prestal že marsikaj, tik pred prvenstvom na primer smrt v družini.
Medtem ko je svet z odprtimi usti zrl v dogajanje v Belo Horizonteju, so bili na trnih tudi tisti, ki radi stavijo. Velika večina je ostala praznih rok, a se je našel tudi junak, ki je uganil rezultat. Po spletu je zaokrožila slika, iz katere je razvidno, da je nekdo vplačal 20 ameriških dolarjev na zmago Nemčije 7:1, dobil pa 46.380 dolarjev, pri čemer obstaja trohica dvoma, ali je fotografija avtentična. Druga zgodba, ki jo je bilo včeraj mogoče prebrati na spletu, je, da je neki Brazilec med spanjem govoril, da bo Nemčija zmagala 7:1. Žena ga je slišala, vplačala stavni listek, a za tako malo denarja, da je zadela le petdeset evrov. Tudi to je del čudeža, ki se je v torek, 8. julija 2014, zgodil v Belo Horizonteju.
