Urugvajski nogometaši so izpadli iz svetovnega prvenstva, toda ponos urugvajskega naroda ostaja. Kako tudi ne bi, saj je Urugvaj po številu prebivalcev najmanjši udeleženec mundiala, ponovno pa se je uvrstil v izločilne boje, čeprav je pred tem igral v najtežji skupini. Še bolj je Urugvaj blestel pred štirimi leti, ko se je uvrstil v polfinale. »Neverjeten občutek je, ko te zaradi takšnih dosežkov spoštuje ves svet, tvoja država pa ima le 3,3 milijona prebivalcev,« je pripoved začel 58-letni Michael Carlos Škafar, ki je Urugvajec slovenskih korenin.
Ko je na svetovnem prvenstvu igrala urugvajska reprezentanca, je obstal ves Urugvaj. »Organizirani so bili številni javni prostori, kjer so z vnemo in strastjo navijali stari in mladi. Trgovine in supermarketi so bili v času urugvajskih tekem zaprti. Kdor ni bil na javnih prostorih, je tekmo gledal v lokalu ali doma, na ulicah pa ni bilo nikogar. Tekme so spremljali tudi v bolnišnicah in domovih za ostarele, kjer so po hodnikih namestili več televizijskih zaslonov, da so lahko tekmo gledali tudi tisti, ki si niso mogli vzeti premora,« je stanje v Urugvaju v zadnjih dveh tednih opisal Škafar.
Karakter izbrusila diktatura
Še z večjo strastjo Škafar začne govoriti, ko beseda nanese na zgodovino Urugvaja. »Samostojni smo od leta 1830, od tedaj naprej pa so v tej mirni državi svoj dom našli številni narodi... Španci, Italijani, Portugalci, Poljaki, Francozi, Belgijci, Angleži, Rusi in tudi Slovenci,« je s ponosom dejal Škafar. »Urugvaj je država, ki nima veliko naravnih bogastev, ima pa dobro zemljo za vzrejo živine in razvita pristanišča.«
Toda brez pretresov v zgodovini ni šlo. »Karakter sedanje generacije je zaznamovala zadnja vojaška diktatura med letoma 1973 in 1985, ko so ljudje hrepeneli po svobodi. Čeprav so bili vsi časopisi, televizijske in radijske postaje pod vplivom propagande vojaške oblasti, se narod ni predal. Določeno obdobje so tako Urugvajci natanko ob 21. uri ugasnili vse luči v svojih domovih in za pet minut ropotali s posodo po mizah in radiatorjih. Predvsem v mestih je bil neznosen hrup, s čimer so diktatorji dobili jasen znak, da duha in vere v urugvajskem narodu ne morejo uničiti,« je razložil Škafar.
Zdaj je situacija v državi bistveno bolj umirjena, kar ugotavlja tudi Škafar. »Po številnih represivnih obdobjih so v Urugvaju sedaj na oblasti levičarske vlade, ki so poskrbele za 40-odstotno rast realne plače. Imamo bistveno boljši zdravstveni in izobraževalni sistem, naši ljudje pa imajo obilo pravic. Pri nas se denimo lahko poročajo istospolni pari, legalizirana je tudi uporaba marihuane, s čimer smo mlade odstranili od kriminalnih preprodajalcev. Z vsem skupaj imamo najbolj stabilno demokracijo v Južni Ameriki.«
Dedek je bil rojen v Bratoncih
Michael Carlos Škafar težko skrije, da nima samo urugvajskih korenin. To jasno pove njegov priimek, ki ga je v Urugvaj prinesel njegov dedek. »Tako kot mnogi Urugvajci sem odraščal v boju za svobodo, zato o svojih koreninah v mlajših letih nisem pretirano razmišljal... Dedka sem izgubil, ko sem bil še zelo majhen, a nikoli ne bom pozabil, kako me je klical princ Michael. V Urugvaj je prišel s potnim listom Avstro-Ogrske, zato smo vsi mislili, da imamo avstrijske korenine,« je pripovedoval Škafar, ki je po poklicu agronomski inženir. »Toda kmalu sem ugotovil, da v tej zgodbi nekaj manjka. Zaradi službenih in političnih aktivnosti v Socialistični stranki sem večkrat potoval v Španijo. Tako sem neko popoldne v Madridu kuhal golaž po receptu svoje mame, brez da bi vedel, od kod prihaja ta jed. Tisti dan je bila z menoj bolgarska prijateljica Diniela, ki je kulturna antropologinja. Ko je začela jesti, mi je takoj povedala, da sem skuhal golaž na podoben način kot Prekmurci iz Slovenije.«
To je bilo leta 1997, ko je Škafar prvič pomislil, da nima avstrijskih, ampak slovenske korenine. »Kmalu zatem sem izvedel, da je priimek Škafar v Prekmurju precej pogost. Raziskovanje in povpraševanje se je izplačalo, ko sem dobil elektronsko sporočilo od Roberta E. Dolerja: 'Dragi prijatelj, tvoj dedek Michael je bil dejansko rojen v vasi Bratonci iz občine Beltinci 22. avgusta 1875. Bil je slovenski človek.' Ko sem to prebral, sem padel v jok,« je rekel. »Ponosen sem na svoje korenine v Urugvaju, a ponosen sem tudi na dejstvo, da je moja druga domovina majhna evropska država, ki je obstala kljub številnim grožnjam v njeni zgodovini.«