Končal se je še en nogometni prestopni rok. Ko so se zaprla vrata nogometne tržnice, pa so objavili številke, ki kažejo, kakšna je nova realnost v svetu tega športa. Dvajset klubov angleške elitne divizije je v pičlih dveh mesecih za nove igralce porabilo skoraj tri milijarde funtov (približno 3,5 milijarde evrov). To ni več zgolj zapravljanje, pač pa sprememba, ki počasi preoblikuje temelje športa.
Čeprav je bila premier liga vedno znana po svoji finančni moči, je letošnje poletje preseglo vse dosedanje meje. Skupni izdatek je z lahkoto presegel lansko rekordno številko 2,5 milijarde funtov in poslal jasno sporočilo preostali Evropi: angleški nogomet zdaj deluje v svoji lastni ekonomski stratosferi. Hkrati je potrdil, da so prestopne sage, govorice in medsebojna obtoževanja postali samostojen šport, ki navijače drži v napetosti enako kot dogajanje na igrišču.
Začelo se je v prejšnji sezoni
Da bi razumeli to nebrzdano trošenje, se moramo, kot pravijo poznavalci, ozreti v preteklo sezono, ki je bila ena najbolj nepredvidljivih v zadnjem desetletju. Čeprav je Liverpool suvereno osvojil naslov prvaka, sta drugi dve domači prestižni lovoriki presenetljivo končali v rokah Crystal Palacea in Newcastla.
Slednji si je celo zagotovil mesto v prestižni ligi prvakov, medtem ko se je Nottingham Forest uvrstil v evropsko ligo. Na drugi strani sta se tradicionalna velikana, Manchester United in Tottenham, znašla na sramotnem 15. oziroma 17. mestu. Za ustaljeni red je bil to šok, ki je zahteval takojšen in odločen odgovor.
In odgovor je prišel v obliki denarja. Angleška elita je poletje izkoristila za brutalen prikaz moči, s katerim želi zagotoviti, da se takšen spodrsljaj ne bi ponovil. Liverpool, ki ga vodi ameriška investicijska skupina Fenway Sports Group, je bil na čelu te ofenzive. V nekaj tednih so kar dvakrat podrli britanski prestopni rekord. Najprej so za nemškega virtuoza Floriana Wirtza odšteli znesek, ki bi lahko narasel do 116 milijonov funtov. Nato so za 125 milijonov funtov iz rok tekmeca Newcastla iztrgali napadalca Alexandra Isaka. Skupno so za prenovo ekipe porabili skoraj pol milijarde funtov.
Sistematično slabljenje
Prestop Isaka, ki so ga spremljale javne obtožbe in pritisk vse povprek, ni bil osamljen primer. Razkril je premišljeno strategijo največjih klubov: ne zgolj krepitev lastnih vrst, temveč tudi sistematična slabitev ekip, ki so si drznile ogroziti njihovo prevlado. Chelsea je svojega napadalca našel pri Brightonu, Arsenal je ključnega igralca pripeljal iz Crystal Palacea, Manchester United pa se je okrepil z nogometaši Wolvesov in Brentforda. Sporočilo je bilo jasno: vsak poskus upora bo zatrt z denarjem.
V tej igri moči so se spremenila tudi pravila za igralce. Isak je moral svoj odhod izsiliti z objavo na instagramu, v kateri je zapisal, da je njegov odnos s klubom nepopravljivo uničen. Takšne poteze so morda provokativne, a v trenutnem sistemu postajajo nujne. Zaradi enormnih prihodkov od televizijskih pravic klubi v premier ligi nimajo več ekonomske spodbude za prodajo svojih zvezdnikov.
Igralcem, ki želijo zamenjati okolje, tako ne preostane drugega, kot da z uporabo platform ustvarjajo pritisk in tvegajo jezo navijačev. Podobne metode sta uporabila tudi Yoane Wissa in Jørgen Strand Larsen, igralca, s katerima je Newcastle želel nadomestiti Isaka. Prvemu je uspelo.
V praksi ločena liga
Finančna moč premier lige je tako nesorazmerna, da klubi iz drugih evropskih lig preprosto ne morejo konkurirati ponudbam. Angleška liga je v praksi postala zaprta in ločena liga.
Toda ta bleščeča fasada ima tudi svojo temno plat. Razen peščice evropskih velikanov – in morda nekaj klubov v Savdski Arabiji – se nihče ne more kosati z angleškimi klubi pri odškodninah in plačah. To ustvarja nezdravo neravnovesje v evropskem nogometu. Šport, ki je nekoč temeljil na strasti in pripadnosti, še nikoli ni deloval bolj preračunljivo in transakcijsko, lahko zaključimo iz analiz poznavalcev.
