Moji najbližji so dobivali pisma o meni

Ne. Nimam težav s sprejemanjem kritike, saj nisem vedno igral dobro. Ni mi pa bil všeč pristop nekaterih, ki je bil nekorekten. To je bil glavni razlog za takšen način komunikacije. Če se pogovarjam z določenim medijem, novinar iz druge medijske hiše pa le pristopi in pomoli diktafon, se mi to ne zdi korektno, kajti nekateri novinarji nimajo dovolj poguma, da bi mi postavili vprašanje. Prav tako mi ni všeč, če me nekdo treplja po rami in govori lepe besede, potem pa napiše nekaj povsem drugega. Trditve, da se skrivam pred mediji, so smešne. Seveda do mene ne morejo priti vsak dan, a se je za pogovor mogoče dogovoriti prek mojega kluba in tudi kako drugače. Z veseljem bom odgovarjal na vprašanja. Nisem tako nedosegljiv, kot je videti. Ta vtis so ustvarili ljudje, ki sem jih opisal. Nekateri drugi mediji so to povzeli in na koncu se je izoblikovalo mnenje, da sem nedosegljiv, kar pa ne drži.

Nobene zamere ne gojim. Motil me je le nekorekten pristop nekaterih novinarjev. S takšnimi osebami ne želim govoriti. Če se nekdo ne upa soočiti z menoj iz oči v oči, se mi to ne zdi v redu. To je strahopetno. Prisoten sem bil na precejšnjem številu novinarskih konferenc, kar je mogoče preveriti. Takrat nihče od teh ni ničesar vprašal. To pomeni, da ti ljudje nimajo obraza.

V velik ponos mi je bilo biti kapetan slovenske reprezentance, dolžnosti kapetana pa niso nikjer zapisane. Kapetan sem želel biti na igrišču. Tam sem bil vodja in prevzemal odgovornost, ne v medijih. Skušal sem pomagati z dajanjem informacij soigralcem in spodbujanjem. Zunaj igrišča se pa nikoli nisem počutil več kot kdor koli drug.

Bi. Ničesar nočem skrivati. Zdaj, ko je minilo že nekaj časa, pa moja plat zgodbe ne more zveneti kot rušenje kogar koli in nima vpliva na reprezentanco, ki je pred novim obdobjem.

Sem se pa tudi odločil, da želim svoje življenje zapeljati v drugo smer, zato si ne želim biti preveč izpostavljen v medijih. Sicer sem bil vedno nagnjen k temu, da svoje pokažem na igrišču, ne v medijih. Nikoli nisem hrepenel po medijski pozornosti. Zdaj pa sploh ne.

Potemtakem morate več stvari o meni vprašati Marjana Pušnika, ker ima očitno veliko za povedati. Te zadeve me niso prizadele, a mi ni bilo vseeno, saj so neresnice in polresnice brali moji bližnji. Čeprav jim povem, kako delujejo mediji, se jih dotakne, ko ljudje kažejo s prstom name zaradi svojih koristi. Stvari so prišle tako daleč, da so moji bližnji dobili pisma o meni. Avtorji pisem bi lahko raje prišli do mene in mi v oči povedali, kar so imeli za povedati.

Stvari so bile postavljene, kot so bile. Z mojega vidika so bile postavljene korektno. Ne drži, da so se odnosi poslabšali in da so bili zato rezultati slabši. Odnosi so bili korektni in vseskozi enaki, zato s tem nikoli nismo imeli težav. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo smo odigrali vrhunsko, še bolje prvi polčas tekme proti ZDA na SP. Tako mi kot javnost smo s tem postavili visoke cilje. Vsi smo pričakovali, da bomo večno tako uspešni. Tudi sam sem upal in verjel v to. A seveda je težko igrati vseskozi na najvišji ravni. Edina resnica je v tem, da smo vsi igralci in člani strokovnega vodstva za nekaj odstotkov padli, kar je že dovolj za neuspešen rezultat. Preveč se je začelo s prstom kazati na stvari, ki niso bile krive za slabše rezultate, namesto da bi se osredotočili na tisto, kar je bil resnični razlog. Težje je bilo tudi, ker so začeli biti po uvrstitvi na svetovno prvenstvo drugi pozorni na nas. Sicer pa naj ljudje, ko obsojajo druge, najprej razmislijo o sebi. Obsojati je najlažje.

Vedno sem govoril, da smo vse dosegli kot ekipa. Če bi držalo, da sem bil jaz največji problem, sem bil po tej logiki tudi najbolj zaslužen za uspehe. Tisti, ki so krivca videli le v meni, so egoistično naravnani.

Ne. S tem se jaz nikoli nisem obremenjeval, saj vem, kako medijski svet deluje. Verjetno pa vsem soigralcem ni bilo prijetno.

Sam nisem bil prisoten pri teh stvareh oziroma s tem nimam izkušenj. Če je šlo za pritiske menedžerjev, bi znali več povedati ljudje na nogometni zvezi ali selektor.

Ne, kje pa. Največ težav je bilo res zaradi njega, a tudi ta zunanji dejavnik ni vplival na igro. Na mojo prav gotovo ne. Ko je nogometaš na igrišču, ne razmišlja o ničemer drugem kot o svoji predstavi. Takratni predsednik je želel ugajati in je v javnost plasiral informacije, ki so bile predstavljene na takšen način, da je bilo videti, kot da smo igralci oziroma jaz, ki sem se izpostavil kot kapetan, problem. A mi smo bili najmanjši problem. Finančna plat ni bila predstavljena pod pravim kotom. Skušalo se nas je očrniti, da bi ljudje mislili, da so nam pomembne le finance. Želeli smo le pravično delitev. V tem ne vidim nič slabega. Mi pa ni žal, da sem se izpostavil. Bi se še enkrat. Želeli smo, da bi se te stvari razrešile in da se nam ne bi bilo treba pred vsako tekmo pogovarjati, kakšna je premija in podobno. Menili smo, da bi se moralo to rešiti tudi v dobro prihodnjih rodov. Zahtevali smo le to, kar smo si zaslužili z uvrstitvijo na SP. Če določena tekma prinese, na primer, milijon evrov, pa se mi zdi normalno, da smo upravičeni do svojega deleža. Tudi v tem primeru se je pokazalo, da znamo biti Slovenci zavistni. Odlično smo igrali v kvalifikacijah za SP in nato tudi v Južni Afriki, ko nam je šlo malo slabše, pa so nekateri mediji to začeli izkoriščati.

Pred njegovimi očmi in ušesi smo mu, med drugim tudi s pesmijo, jasno dali vedeti, kaj si mislimo o njem. Zaradi tega nas je finančno kaznoval. Stvari nismo poskušali prek medijev obrniti v svojo korist, kot je to počel on. Medijem je predajal podatke, da bi imel dobro javno podobo in da bi bil jaz, ki sem se le boril za zaslužen denar ekipe, očrnjen. Nič ne želim skrivati in o vsem se lahko z vsakim pogovorim iz oči v oči. On pa je pač oseba brez obraza.

Potem lahko jaz rečem, da bi se na svetovnem prvenstvu uvrstili v osmino finala, če on ne bi bil predsednik. Seveda je to neumnost.

Ne vem, če je to zdaj pomembno. Govorila sva enkrat. Klical pa me je še enkrat. Neodgovorjen klic sem imel 25. decembra 2011, torej na božični dan, ki je družinski praznik. Od takrat naprej nisva imela nobenega stika. Do mene ni težko priti. Smešen je izgovor, da me je težko dobiti. Podatek, da me je Katanec brez težav dobil, pove vse.

Približno tri tedne po tistem, ko je prevzel funkcijo. Katanec pa me je poklical po le nekaj dnevih. To je pravi odnos.

O pogovorih z drugimi nerad govorim, a lahko vseeno povem to: nekdanji selektor je najin edini pogovor začel tako, da mi je povedal, da je slišal to in ono, ne pa, kaj misli on. V tem primeru je bolje, da posluša tiste ljudi, od katerih je slišal to in ono. Bolje bi bilo, če bi si izmenjala poglede. Najin pogovor je bil normalen, iz njega pa se je dalo veliko razbrati. Njegov pristop ni šel v pravo smer, tako kot ni šel njegov kratki mandat. Ne nazadnje je v javnosti dejal, da se bo skušal sestati z menoj, a je bila Anglija očitno predaleč. Na žalost.

Ne. So ljudje, ki očitno več govorijo kot dejansko storijo. Mogoče je zdaj čas za njih, da se iz tega kaj naučijo in da skušajo v prihodnje zadeve malo drugače peljati. Naj najprej razmislijo o določeni zadevi, nato to naredijo, šele potem pa o tem govorijo v medijih. Lahko se učijo tudi od svojega novega sodelavca Srečka Katanca.

Z vlogo kapetana nisem bil nikoli obremenjen. Ne vem, če se ljudje spomnijo, da pred kvalifikacijami za svetovno prvenstvo v Južni Afriki s selektorjem Matjažem Kekom nisva bila na isti valovni dolžini, zato sem izpustil nekaj pripravljalnih tekem. Vrnil sem se tik pred prvo tekmo kvalifikacij s Poljsko. Takrat se je selektor odločil, kot se je, in to razložil. Sam bi spodbujal soigralce in jim pomagal tudi, če ne bi bil kapetan. Glede dogajanja zunaj igrišča lahko rečem, da smo igralci različnih starosti, navad in pogledov. Nekateri se družijo bolj, drugi manj. Sam nisem imel nobenega problema ali kompleksa glede katerega koli igralca ali kapetanskega traku. Če je imel kakšen soigralec kompleks glede tega, morate vprašati njih. Na igrišču smo bili vsi profesionalni. Vedno so imeli vsi priložnost povedati svoje mnenje in se vključevati v pogovore ter odločitve. Nekateri so povedali več, drugi manj. Če pa slučajno zdaj kdo govori, da bi bilo takrat treba kaj narediti drugače, je prepozno. Takrat so imeli vsi priložnost govoriti. Sam sem svoje mnenje vedno povedal. Nikoli pa se nisem odločal za druge, niti se nihče ni odločal za kogar koli drugega.

Tudi. Z nekdanjim predsednikom je bil problem naslednji: če mi nekdo reče eno, nato pa dela nekaj drugega, s takšno osebo nočem več sedeti za isto mizo. To sem preostalim reprezentantom povedal. Takrat smo se skupaj odločili, da nima smisla, da bi kdo od nas z njim sedel za isto mizo. Sklenili smo, da bomo našli nekoga, ki se bo pogovarjal z njim. Odločili smo se za nogometni sindikat. Igralci smo imeli poštene namene, da bi se zadeve dolgoročno uredile in da bi pomagali slovenski ligi. Takrat ni bilo nobene druge rešitve, a tudi ta se ni pokazala kot najbolj posrečena. Zamisli so bile zelo dobre. A ljudje, ki so imeli v rokah škarje in platno, jih niso izpeljali. Žal mi je, da takrat tako zveza kot sindikat nista uredila zadeve. S tem mislim predvsem na slovensko ligo in klube, kajti zdaj je očitno, da gre na slabše. Takrat je bilo mogoče veliko narediti, a se ni.

Verjamem in upam, da je bilo tako. Premije niso bile prioriteta. To je bil najmanjši problem. Za nogometaše bi bilo bolje, če bi imeli skupno pogodbo in bi bili pogoji znani za več let naprej. Verjamem, da so to poskušali. A v ozadju so bile tudi nekatere druge stvari, ki pa jih tudi jaz ne poznam najbolje. Takrat sem verjel, da vsi želimo dobro nogometu. A so očitno nekateri držali figo v žepu.