Ta poteza je vsem jasna in jo vsi analitiki tekme tudi omenjajo. Na kak napad prej mislim, ko so bile do konca tekme še kvečjemu tri minute, Realovi igralci pa so poskušali najti rešitev v solo akcijah. Vendar pa so bile te akcije ihtave. Brez domišljije. Zariple in na silo. Takšni so bili tudi izrazi Realovih zvezdnikov. Spačeni od resignacije, kot denimo Ronaldov, ki ga je kamera ujela, ko si je malodane pulil lase. Šlo je za položaj, ko je kompletna ekipa izgubila humor in domiselnost. Ko so vsi računali samo še na eventualno posrečen samomorilski napad oziroma na pomoč višje sile.
No, to je bil moment, ko je Modrić pokazal, da je drugačen. Mislim na potezo, ko je na desni strani kazenskega prostora s strani šel driblat nasprotnega branilca tako, da mu je »prodal lažnjaka«, kot se reče potezi, ko igralec nakaže udarec, pa ga ne izvede, temveč zgolj preslepi nasprotnika, da gre v napačno smer ali konča na napačni nogi. Ko so igralci zaripli oziroma imajo panične misli sfokusirane zgolj na to, da bodo prišli do strela, tega praviloma niso sposobni. Nabijajo in upajo, da se jim bo nekaj posrečilo. Večina, le redki ne. In Modrić se je izkazal za takšnega. Za tipa, ki zadrži koncentracijo in mir v glavi kljub neznosnemu pritisku položaja, ko se zdi, da je šlo vse v franže. Nekako menim, da brez tistega Modričevega driblinga Real malo pozneje ne bi dal gola. Tisto je bila poteza, podobna oni iz kultnega finala med Manchestrom Unitedom in Bayernom, ko je pet minut pred koncem, torej tik preden je Manchester ekspresno dal dva gola in obrnil izid, nekdo od Manchestra izvedel potezo, ob kateri je neki tedaj navzoči navijač Uniteda vzkliknil: »Opa, v naše vrste se vrača humor!«
