Otrok (El Guaje) se je vrnil! Barcelonina uvrstitev med osmerico najboljših moštev v Evropi je prinesla nasmeh na lica tudi španskemu napadalcu Davidu Villi Sanchezu, ki je po težavah s poškodbami znova na poti stare slave enega najboljših strelcev vseh časov, za katerega je vodilno moštvo La lige pred tremi leti odštelo astronomskih 40 milijonov evrov. Čeprav se danes zdi, da mu je nogometna žoga dobesedno prilepljena na nogo, pa je pravzaprav čudež, da 31-letni Asturijec sploh lahko igra nogomet.
Poklon očetu. Prav marljivemu rudarju se namreč lahko zahvali, da je kot štiriletni otrok po hudi poškodbi stegnenice še naprej brcal žogo. »Vračal mi je eno žogo za drugo in me spodbujal, da sem jo brcal z levo nogo, medtem ko sem imel desno v mavcu. Na vsakem treningu je bil z mano in me bodril. Na nogometnem igrišču nikoli nisem bil sam,« se spominja superzvezdnik, ki se je rodil v vasici Langreo. Brez očetove podpore bi namreč večkrat vrgel puško v koruzo. Tudi kasneje, ko je dopolnil 17 let, mu je namreč eden večjih klubov v provinci, Real Oviedo, obrnil hrbet, češ da je premajhen in premalo nadarjen.
Drugačnega mnenja so bili pri Sportingu iz Gijona, ponujeno priložnost je zagrabil z obema rokama, 25 golov v dveh sezonah pa mu je zagotovilo mesto v udarni enajsterici. Finančne težave so klub dobesedno prisilile, da proda vzhajajočega zvezdnika, katerega storitve je za tri milijone evrov odkupil prvoligaški Real Zaragoza. Potem ko so leto kasneje slavili zmago v španskem pokalu in si zagotovili mesto v evropskem pokalu, tudi zavoljo Otrokovih golov, je bilo samo še vprašanja časa, kdaj bo podpisal pogodbo za kakšnega velikana. Na vrata je potrkala Valencia in zanj odštela 12 milijonov. Za Villo se ni veliko spremenilo, počel je samo to, kar je znal najbolje – rešetal mrežo tekmecev. Opazil ga je tudi selektor reprezentance Luis Aragones, na evropskem prvenstvu 2008 pa je Španijo s štirimi goli popeljal do naslova, za nameček pa v konici napada razvil poseben odnos s Fernandom Torresom. »Odlično se dopolnjujeva, čeprav imava podoben slog igre. Oba loviva branilce in se boriva, da pripraviva priložnosti drug drugemu,« pravi Torres, ki ga z Villo druži isti vzdevek – Otrok. V reprezentanci si je izboril sveto številko 7, ki je prej pripadala enkratnemu Raulu, ki pa ga je po številu golov že prehitel (53:44).
Igranje za Barcelono je bil le logičen korak naprej, kot tudi astronomska letna plača sedem milijonov evrov. Na prvem treningu 21. maja 2010 ga je na stadionu Camp Nou navdušeno bodrilo 35.000 navijačev. Ko so Španci istega leta postali še svetovni prvaki, se je zdelo, da je njegovo življenje postlano z rožicami, nato pa se je zgodilo... Zlom golenice na svetovnem klubskem prvenstvu ga je prisilil k počitku, izpustil je celotno sezono 2011/12 in še svetovno prvenstvo, na katerem so njegovi rojaki znova pokorili svet.
Nenapovedanega počitka je bila vesela predvsem njegova žena Patricia Gonzales, s katero sta poročena že deset let in ki kot nekdanja nogometašica dobro ve, kako zahteven je njegov poklic. Premor pa sta izkoristila za povečevanje družine, katere del sta hčerki Zaida in Olaya (njuni imeni ima poleg zastav Španije in Asturije vgravirani na svojih nogometnih čevljih) in enomesečni sin Luca. Za Villo pravijo, da je dober človek, ki vselej priskoči na pomoč, zato ne čudi, da sodeluje z Unicefom, s špansko pevko Ano Torrojo pa sta posnela tudi duet, izkupiček pa namenila gradnji šole v Maliju.