Ko so nogometaši Argentine in Nizozemske izvajali enajstmetrovke, sta bili državi na nogah. Nogometaši in navijači so čustveno spremljali vsak strel, gavči so se veselili zadetkov nogometašev v progastih dresih in obramb njihovega vratarja Sergia Romera. Povsem drugače se je vedel tisti, ki je bil najbolj odgovoren za rezultat. Selektor Argentine Alejandro Sabella je bil povsem hladen. Ko so Argentinci zadevali strele, ni niti trznil. Tudi ko je Romero obranil prvi strel, je ostal povsem miren. Šele ob drugi obrambi je roke dvignil v zrak, resnično pa se je začel veseliti, ko je bilo konec, ko je Maxi Rodriguez zadel mrežo in Argentino spravil na noge.
Sabella je v tistih trenutkih spominjal na dobrodušnega moža, ki mu nogometna tekma ne predstavlja najpomembnejše zadeve v življenju, čeprav je bil takšen le na videz. Tudi sicer deluje umirjeno, ležerno, počasno, kakšna je tudi igra Argentine. Že ko je bil igralec, ni slovel po hitrosti. To velja predvsem za življenje zunaj igrišča. Nogometaši, ki so z njim delili slačilnico v Angliji pri Sheffield Unitedu, znajo povedati, da je na trening ali tekmo prišel zadnji trenutek in pri tem ni kazal nobene živčnosti. Podobno je reagiral, ko ga je na eni od tekem na svetovnem prvenstvu Ezequiel Lavezzi nagajivo poškropil po obrazu. Takrat ni bilo povsem jasno, ali ta prizor nakazuje pomanjkanje avtoritete ali da je Sabella pač sproščen (počasen) mož, ki se z nebistvenimi stvarmi ne obremenjuje. Zaradi svoje značajske lastnosti je dobil tudi temu primeren vzdevek, pravijo mu Pachorra (lenoba), ko je še igral, je bil tudi Magio (čarovnik). Bil je ofenzivni vezist s prefinjeno potezo. Štiri leta je igral za člane River Plateja. Leta 1978 je odšel v Anglijo, bil je druga izbira Sheffielda, ki je najprej pomišljal, da bi v svoje vrste pripeljal takrat 16-letnega Diega Maradono, a je bil El Diez predrag. V Angliji, kjer je igral še za Leeds United, so si Sabello zapomnili tudi po tem, da ni maral mraza in dežja. Ko je bilo zares mraz, se je med polčasoma v garderobi oklenil radiatorja, enkrat pa ga po prvih 45 minutah ni bilo več iz slačilnice. Ker ga je preveč zeblo, ni hotel več igrati.
Tudi njegova trenerska kariera se je razvijala počasi, na videz lenobno. Selektorsko mesto je šele njegova druga služba, v kateri je prvi trener. Pred tem se je izkazal pri Estudiantesu, s katerim je dobil pokal libertadores (2009) in argentinsko prvenstvo apertura (2010). Prej je bil pomočnik. Dolga leta je bil v strokovnem štabu prijatelja Daniela Passarelle. Z njim je bil v urugvajski reprezentanci, v Mehiki pri Monterreyu, v Braziliji pri Corinthiansu, v Italiji pri Parmi in tudi v argentinski reprezentanci. S Passarello sta sodelovala na svetovnem prvenstvu leta 1998, ko je Argentina v četrtfinalu izpadla proti Nizozemski. Prav gotovo je možu, ki je šele v šestem desetletju svojega življenja stopil iz sence drugih, misel ušla 16 let nazaj, ko je Argentina v sredo premagala Nizozemsko. S tem se je glede na to, da so pred njim dvakratne svetovne prvake vodila številna bolj slovita imena, nenadejano vpisal v zgodovino, kajti gavče je petič popeljal v finale svetovnega prvenstva. To mu je uspelo z igro, ki niti približno ni spektakularna. Toda Argentinci tega ne potrebujejo, potrebujejo zmage. In ugotovil je, da jih lahko dosežejo z za gledalce dolgočasnim nogometom. V ekipi, v kateri je razpon med najboljšimi in slabšimi igralci velik, je jasno razporedil vloge. Lionelu Messiju, ki je bil pred tem v domovini tarča kritik, je takoj, ko je leta 2011 postal selektor, dal kapetanski trak. Javierju Mascheranu je zaupal občutljivo mesto na sredini igrišča, s čimer je prikimal Maradoni, ki je dejal, da je Argentina Mascherano plus deset nogometašev. Eno zadnjih in najpomembnejših odločitev, ki se je izkazala za dobro, je sklenil pred prvenstvom, ko je Sergiu Romeru zaupal mesto med vratnicama, čeprav za Monaco v minuli sezoni ni branil.
Tako je sestavil ekipo, ki navzven deluje dolgočasno, v resnici pa ves čas ve, kaj hoče doseči, in ima natančno porazdeljene vloge. Zato je žrtvoval ljubljenca navijačev Carlosa Teveza. Morda so Sabelli pri sestavljanju nogometnega mozaika pomagale tudi izkušnje iz politike. Ima jasna stališča, je levičar, socialist. Med študijem prava, ki ga zaradi nogometne kariere ni končal, je bil aktiven pri mladih peronistih.