Hitro so nogometaši Juventusa našli obliž za rano, ki jo je zadal četrtkov izpad v polfinalu evropske lige, saj so le tri dni kasneje postali italijanski prvaki. In to tretjič zapored. Skupno imajo trideset naslovov, največ v Italiji, čeprav so jima dva (v letih 2005 in 2006) vzeli zaradi nameščanja sodnikov. Kljub temu navijači stare dame pravijo, da imajo še vedno 32 naslovov, kar so nazorno pokazali z različnimi gestami ob proslavljanju letošnje lovorike.
Duška so si dali tudi nogometaši, ki so v nedeljo nazdravili s šampanjcem, vodilni možje kluba pa so vodstvo italijanske lige prosili, naj tekmo zadnjega, 38. kroga prestavi na 15. uro popoldan, da bodo lahko pripravili bučno proslavo na stadionu, zabava pa se bo potem preselila tudi na torinske ulice. »Čudno je, ko postaneš prvak ob gledanju televizije,« se je smejalo branilcu Juventusa Giorgiu Chielliniju. Stara dama je namreč osvojila naslov, potem ko je Roma izgubila v Catanii in Juventusa ne more več prehiteti. »Za nami je izredno potovanje, toda nismo še končali. Hočemo postati prvi klub, ki bo v italijanski ligi osvojil vsaj sto točk,« je dodal Chiellini. »Drugič v karieri sem naslov proslavil, brez da bi stal na igrišču. Prvič se je dogodilo pred približno desetimi leti. To je drugačen občutek, a še vedno čudovit,« je povedal vratar Gianluigi Buffon. »Seveda imam raje, da zmagam na igrišču, saj ni boljšega občutka, ko slišiš zadnji sodnikov žvižg in veš, da si prvak,« je pristavil. Odleglo je tudi trenerju Antoniu Conteju, ki je prvi trener v zgodovini kluba, ki je bil italijanski prvak trikrat zapored. »Conte je svojo zmagovalno mentaliteto prenesel na igralce, zato ima največ zaslug za tri zaporedne naslove,« je poudaril direktor kluba Giuseppe Marotta.
Toda kar je Conte pri Juventusu ob igrišču, je Andrea Pirlo na zelenici. Italijanski vezist je pri skoraj 35 letih še vedno vodja stare dame. Prek njegovih nog gre praktično vsak napad Juventusa, ko je najbolj pomembno, zna zabiti tudi gol iz prostega strela. Skupno je Pirlo letos dosegel šest golov (štiri v italijanski ligi, dva v evropski ligi), za Juventus pa je do zdaj dosegel dvanajst golov. V karieri je zabil 42 golov, od tega v italijanski ligi 25. Brez dvoma je Pirlo še vedno med najboljšimi evropskimi vezisti, zato se zdi skoraj neverjetno, da ga je Milan izpustil iz rok povsem brez odškodnine, za kar je kriva klubska politika, da z igralci nad 30. letom ne podpisujejo dolgoročnih pogodb. Juventus jih, zato je Pirlo prišel do tretjega zaporednega naslova s staro damo. Kljub vsemu si je tudi stara dama privoščila cel kup kadrovskih spodrsljajev (Padoin, Peluso…), ki niso prinesli nobene kakovosti, vse glasnejše pa so govorice, da bo klub zapustil eden največjih talentov svetovnega nogometa Paul Pogba.
Povsem drugačna je zgodba z največjimi rivali. Glavni tekmec Juventusa je bila letos Roma, ki je začela prvenstvo z desetimi zaporednimi zmagami, nato pa zmagoviti niz prekinila tudi po zaslugi nekaterih spornih sodniških odločitev, ki so bile na marsikateri tekmi še vedno v korist zebram iz Torina. Kljub vsemu so si sinovi volkulje krivi sami, saj so bili še enkrat več nestanovitni v svoji formi, kar je največja bolezen Rome že vso njeno zgodovino. Nekaj podobnega velja za Napoli, ki je sezono rešil z italijanskim pokalom in tretjim mestom v prvenstvu, ki še vodi v kvalifikacije za ligo prvakov. Bistveno več se od čete Rafaela Beniteza pričakuje v prihodnji sezoni, ko bo precej prenovljena zasedba še bolj uigrana.
Največje razočaranje v Italiji sta bila ponovno oba milanska predstavnika. Inter in Milan sta skupaj zbrala le nekaj točk več kot Juventus in sta daleč od uvrstitve v ligo prvakov, čeprav sta oba kluba osvojila evropski naslov v zadnjih sedmih letih. Na plan so prišle vse kadrovske zablode bogatih tajkunskih lastnikov Silvia Berlusconija pri Milanu in Massima Morattija pri Interju, ki je vmes klub že predal indonezijskemu poslovnežu Ericku Thohirju. Milan in Inter imata v kadru cel kup povprečnežev, ki pred nekaj leti ne bi bili dovolj dobri niti za klop, zdaj pa so celo nosilci igre. Več kot očitno je tudi postalo, da se brez ustreznega finančnega vložka (če nimaš ustrezne lastne produkcije) ne moreš iti vrhunskega nogometa.
Ista ugotovitev velja za celoten italijanski nogomet na mednarodnem prizorišču. Odkar je Inter leta 2010 pod taktirko Joseja Mourinha postal evropski prvak, je italijanska uspešnost mizerna. Juventus kraljuje na domačih tleh, a v zadnjih treh letih je prišel najdlje do četrtfinala lige prvakov (lani), letos pa je celo izpadel po skupinskem delu. Sezono je nadaljeval v drugorazredni evropski ligi, kjer je prav tako klavrno končal v polfinalu, kar je za klubske ambicije in želje navijačev bistveno premalo. Po skupinskem delu je letos izpadel tudi Napoli, v osmino finala pa je napredoval zgolj Milan in še to bolj po sreči kot po pameti. Brez evropske uspešnosti je Italija še naprej obsojena zgolj na tri predstavnike v ligi prvakov, kar je za takšno nogometno velesilo velika črna pika.
