Hrvaško je zajela prava evforija. Ker je bil pri naših južnih sosedih včeraj zaradi praznika dela prost dan, so mnogi zmagi s 4:0, ki je najvišja v zgodovini nastopov Hrvaške na svetovnih prvenstvih, nazdravljali do zore. V trenutku so bile pozabljene zamere zaradi medijskega molka, ki so ga igralci uvedli po tistem, ko so bile objavljene njihove gole fotografije z bazena v pripravljalni bazi. Silenzio stampa je imel imel enak pozitiven motivacijski učinek kot leta 1996 na evropskem prvenstvu v Angliji, ko je robustni Igor Štimac z avtobusa nagnal dva izmed novinarjev, ki so se v tistih časih vozili kar z reprezentanco, ker niso bili zadovoljni s poročanjem medijev. Pred 18 leti je Hrvaška na naslednji tekmi premagala Dansko s 3:0, tokrat pa Kamerun s 4:0.
Ko je večina navijačev Hrvaške še zdravila mačka, je selektor Niko Kovač že umirjal evforijo. »Prav nobenega razloga ni za slavje. Pred nami je veliki finale – tekma z Mehiko,« je ostal na realnih tleh Niko Kovač, nekdanji hrvaški reprezentant z nemško miselnostjo in izobrazbo, saj je bil rojen v Berlinu. Čeprav je zmaga veličastna, je priznal, da je Hrvaška v taktičnem smislu slabo odprla tekmo, saj so imeli velik prepih na levi strani. Pranjić je »plaval«, ker mu soigralci niso pomagali, a je vse spreobrnil hiter gol Ivice Olića, ki je pred tekmo doživljal pravo dramo. Le malo je manjkalo, da ne bi nastopil sredi Amazonije, kjer sta bila največja tekmeca igralcev vročina in velika vlaga. Pred tekmo je doživel nenavadno nesrečo. Ko so se razbila vrata kopalnice v njegovi hotelski sobi, se mu je košček stekla zasadil v stopalo, a je zdravniška služba s šivanjem poskrbela, da je bil nared za nastop.
Ko so nekateri podvomili o moči Hrvaške, saj je bil Kamerun zelo slab, jim je Kovač odgovoril s protivprašanjem: »Pravo vprašanje bi bilo: zakaj Kamerun ni bil dober? Je to morda zaradi dobre igre moje reprezentance, ki je pokazala vse svoje odlike? Fantje so bili odlični in so potrdili, da se lahko merijo z vsakim na svetu. Če igralci na igrišču ne uresničijo tistega, kar si trener zamisli, napiše ali nariše, gre vse v nič. Proti Kamerunu so pokazali, da so veliki igralci in ljudje.« Ocenjevanje o tem, ali je to njegova največja trenerska zmaga, je prepustil novinarjem. Nad predstavo niso bili vzhičeni le hrvaški poročevalci, ampak tudi ostali, najbolj nemški, saj vsi trije strelci zadetkov, Olić, Perišić in Mandžukić, igrajo v bundesligi.
Čeprav je bil po Fifi za igralca tekme izbran Mario Mandžukić, strelec dveh golov, ki bi ga v ekipi želel vsak trener na svetu, je bil najboljši nogometaš večera Ivan Perišić z golom in asistenco. »Delo sta nam olajšala rdeči karton Songa in hiter drugi gol v uvodnih minutah drugega polčasa. Škoda, da nismo zabili še kakšnega gola za še večjo samozavest,« je menil Ivan Perišić, ki je s prodori po desni strani, enako kot Olić po levi, stalno povzročal nered v povsem razglašeni obrambi Kameruna. Modrić je prefinjeno dirigiral igro, Rakitić je znova opravil rudarsko delo na sredini igrišča, Srna je bil stalna nevarnost po desni strani...
Manj od svojih sposobnosti so pokazali Lovren, Pranjić in zlasti Sammir z le eno pravo podajo, ko je bil dvoboj že odločen. Očitno je bilo, da so Hrvati pozabili na vse frustracije s prve tekme z Brazilijo in ostali v igri za preboj v osmino finala. Za uvrstitev v izločilne boje morajo premagati izjemno agresivno, odlično, hitro in tehnično dovršeno Mehiko. Če bi razglašeni Kamerun premagal Brazilijo, bi Hrvatom zadostoval že remi, saj na tekmovanjih pod okriljem Fife ob enakem številu točk najprej odloča skupna razlika v golih in ne medsebojne tekme.
Na Mehiko ima Hrvaška slabe spomine, saj ji je preprečila napredovanje v osmino finala na svetovnem prvenstvu leta 2002 na Japonskem in v Južni Koreji. »Ne bomo se ukvarjali s poravnavo starih dolgov. Vse bomo naredili v tišini, da bo ekipa nared za osvojitev treh točk. Že pred začetkom smo vedeli, da bo tekma z Mehiko najpomembnejša. Škoda, ker Brazilec Thiago Silva v 86. minuti ni zabil gola Mehiki, ker nam bi bilo lažje, saj bi mi potrebovali točko, Mehika pa tri,« je bil zgovoren predsednik hrvaške nogometne zveze Davor Šuker, ki je po tekmi dobil dres Samela Eto'oja, nekdanjega soigralca iz madridskega Reala, ki zaradi poškodbe ni stopil na igrišče. Kamerun sploh ni spominjal na resno reprezentanco, ampak skupino nediscipliniranih egoistov brez moštvenega duha, zato sta se dva soigralca sprla in skoraj stepla kar na igrišču in se petelinila še v tunelu proti slačilnicam. »Sramoten izid za Kamerun. Tako ne gre več naprej. Takšno obnašanje je nagnusno,« je bil ogorčen selektor, Nemec Volker Finke.
