Medtem ko v svetu najvišje cene na trgu dosegajo napadalci in vezisti, je Slovenija očitno dežela vratarjev. V zadnjih letih je na slovenskih zelenicah vzniklo veliko kakovostnih vratarjev, prednjačita pa Samir Handanović in Jan Oblak. To sta tudi najdražja slovenska nogometaša doslej. Handanović je leta 2012 iz Udineseja v Inter prestopil za enajst milijonov evrov, Oblak pa je slovenski rekord še povišal. Zdaj ta znaša 16 milijonov evrov. Toliko bo Atletico iz Madrida plačal Benfici za prestop 21-letnega vratarja, ki ima kljub rosnim letom za seboj ogromno izkušenj in potencial, da postane eden najboljših čuvajev mreže na svetu.
Oblak je postal tudi eden najdražjih vratarjev vseh časov. Najdražji je še vedno Gianlugi Buffon (leta 2001 je Juventus zanj Parmi plačal 45 milijonov evrov), drugi je Manuel Neuer (24 milijonov za prestop iz Schalkeja v Bayern), tretji je Španec David de Gea (22 milijonov za prestop iz Atletica Madrida v Manchester United), četrti Angelo Peruzzi (17,8 milijona za prestop iz Interja v Lazio leta 2000), peti pa je že Oblak. Na tej neuradni lestvici, ki je precej zanesljiva, ne pa tudi stoodstotna, je Handanović na sedmem mestu.
Preden so se Oblaku uresničile sanje, je moral spet stopiti na nekaj trnjev, česar je že vajen. Podobno kot pred letom dni, ko se je pogajal za pogodbo z Benfico, je prišlo do zapletov. Ker naj bi se Oblak oziroma njegovi agenti (Oblakov zastopnik je Miha Mlakar) z Atleticom pogovarjali mimo Benfice, so se odnosi zaostrili. Kazalo je že, da bo moral Oblak (oziroma Atletico) plačati odkupno klavzulo, ki je zapisana v pogodbi med Škofjeločanom in Benfico (20 milijonov), a so vendarle našli skupni interes in kot kaže, bodo Oblaka na stadionu Vicente Calderon kmalu predstavili kot naslednika Thibauta Courtoisa, ki se po treh letih med rdeče-belimi vrača v London k Chelseaju.
Stvari so se začele zapletati pred približno dvema tednoma, ko se Oblak ni pojavil na začetku priprav Benfice, ampak naj bi odšel v Madrid na zdravniški pregled. Podobno se je zgodilo lani, ko ga prav tako ni bilo na trening orlov, kajti prišlo je do različne interpretacije pogodbe. Oblakov tabor je menil, da se je ta iztekla, ker mladoletni nogometaši po pravilih Fifa ne smejo podpisati daljše pogodbe od treh let (Oblak pa je bil še mladoleten, ko je iz Olimpije prestopil v Benfico), 32-kratni prvaki so menili, da je pogodba še veljavna. Nesoglasja so trajala dolgo, Oblak nekaj časa ni treniral, kazalo je precej slabo, nato so se vendarle domenili za petletno podaljšanje sodelovanja, kar je bil zadetek v polno. Oblak je zagnano treniral, kot zna le on, in počasi z mesta številke ena pri orlih izrinil Arturja Moraesa ter pokazal izredne obrambe tako v portugalskem prvenstvu ter obeh pokalih kot v evropski ligi. Imel je izredno statistiko: v vsej sezoni je na 25 tekmah v vseh tekmovanjih dobil le šest golov, nepremagan je bil 921 minut. Osvojil je portugalsko prvenstvo, pokal in ligaški pokal ter igral v finalu evropske lige (Benfica je po enajstmetrovkah izgubila s Sevillo).
Potek Oblakove kariere spominja na filmsko uspešnico z več zapleti, a vedno srečnim koncem. Tako je bilo že, ko je iz Olimpije prestopal v Benfico (tudi takrat je bilo več nejasnosti). Ko je bil enkrat v Lizboni, se je trpljenje šele začelo. Pri 17 letih je prvič živel v tujini (na začetku je bil z njim oče). Čeprav je bil nesporen talent, je moral prestati marsikaj, preden je dobil priložnost v prvi ekipi Benfice. Dokazal se je v manjših portugalskih klubih (Beira Mar, Olhanense, Leiria, Rio Ave), vse priložnosti, ki jih je dobil, pa je izkoristil.
Čeprav je star šele 21 let, je že pet let na članski sceni in ne pomnimo, da bi v tem času naredil kakšno večjo napako, medtem ko je bilo bravuroznih obramb veliko. Od kod mu talent, je jasno. Tisti, ki so videli braniti njegovega očeta v rekreativnih ligah, pravijo, da je bil eden najboljših vratarjev malega nogometa daleč naokoli. Tudi Jan je začel na ta način. Medtem ko je njegov oče branil za Dnevnik v medijski ligi, se je Oblak mlajši v bežigrajski jami metal za žogo. Njegov talent so opazili ljudje iz Olimpije in začela se je dolga, naporna in uspešna pot. Vsa družina delavskega razreda je bila vpeta v Janovo kariero in kariero njegove sestre, košarkarske reprezentantke Teje Oblak. Tisti časi so bili trdi, a se je vse obrestovalo. Kot je mogoče slišati, je Jan Oblak do staršev enako velikodušen zdaj, kot so bili oni takrat do njega.
