Nogometaš, ki šteje 21 let, ima za seboj zanimivo zgodbo. Rojen je bil v Zadru, od koder ga je skupaj z očetom in materjo pregnala vojna vihra. V času operacije Oluja je družina (mati je Hrvatica, oče pa Srb) pobegnila v Beograd. » Do Beograda smo potovali deset dni. Spomini na vojno so ostali v meni. Ni bilo lahko za mojo družino. Ne le naša, ampak še precej družin je preživelo težke čase,« je dejal Stefan Cebara. Pot jih je nato vodila v Calgary, kjer so živeli nekaj let, in nato v Winsdor v Ontariu. Tam je napadalec preživel večino mladosti. »V Kanado smo odšli, ker je sprejemala imigrante, in tam smo k sreči dobili priložnost za življenje,« je dodal. Ima dve državljanstvi, poleg kanadskega še hrvaško, a ni dvoma, za katero državo in reprezentanco mu srce hitreje bije: »Ko me kdo vpraša, katere narodnosti sem glede na to, da je moja mati Hrvatica, oče pa Srb, rečem, da sem Kanadčan. Kanada zavzema velik del mojega srca. Kanadi bom za vedno hvaležen, ker nas je nemudoma sprejela. To je dodaten razlog, da so moji občutki ob igranju za reprezentanco še močnejši.«
Ena od stvari, ki ga vežejo na svojo nekoč prvo, danes pa drugo domovino, je nogomet. Ta v Kanadi ni tako priljubljen kot v Evropi. Prav nogomet ga je pripeljal nazaj h koreninam, v nekdanjo Jugoslavijo. Igral je za Red iz Beograda, zdaj je v Celju, vmes je bil še član madžarskega kluba ZTE iz Zalaegerszega. »V Slovenijo sem prišel, ker moj agent Dušan Đurić živi v Sloveniji. Menil je, da je za mladega nogometaša slovenska liga dobra odskočna deska,« je dejal in dodal, da ga ne moti preveč, ker na tekmah ni veliko gledalcev, čeprav bi bilo dobro, če bi jih bilo več. Niti nad tem se ne pritožuje, da nogometaši v slovenski ligi niso zvezdniki, prav nič zvezdniške niso niti njihove plače. »Ni težko. Imam v redu plačo. Vedel sem, kakšne so razmere v Sloveniji, preden sem prišel. Tu nisem zaradi denarja, ampak sem slovensko ligo videl kot odskočno desko. Sem še mlad in najpomembnejše je, da napredujem,« je dejal Cebara, ki na blesteči trenutek v slovenski ligi še čaka. V Evropi je napredoval predvsem na taktičnem in tehničnem področju, ki ga v Severni Ameriki nekoliko zanemarjajo, večji poudarek pa je na fizični pripravi. Član Celja je od lanskega poletja, v prvi postavi pa je igral bolj poredko. Zbral je trinajst nastopov oziroma 567 minut, na prvi gol pa še čaka. Zato je morda presenetljivo, da je dobil priložnost v kanadski reprezentanci, a sam nad tem ni začuden. »Bil sem eden boljših nogometašev v reprezentanci do 20 let. Hoteli so videti, v kakšni formi sem in me preizkusiti tudi med člani,« je dejal. S tem so bili odpravljeni tudi vsi dvomi, za katero reprezentanco bo igral v prihodnje.
