Oslabljena Slovenija, varčevanje moči tekmecev (predvsem rezervna postava Argentine), težave z organizacijo in zdravjem so dejavniki, ki so poskrbeli, da v Južni Ameriki ni bilo mogoče videti realne podobe slovenske reprezentance pred začetkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo. To še ne pomeni, da tekmi nista bili koristni. Katanec je ugotovil, da sta na seznamu nogometašev, na katere lahko resno računa, dve novi imeni, izkušnja v deželah svetovnih prvakov bo nogometašem zagotovo koristila, poleg tega so prvič reprezentančno vzdušje občutili nekateri nogometaši (Rotman, Firer, Janža), pa še katastrofe, ki so se je bali pesimisti, Slovenija ni doživela.
Slovenija je na obeh tekmah igrala solidno, proti slovitima tekmecema ni bila v pretirano podrejenem položaju, a tudi ni pokazala kaj posebno navdušujočega, nanizala pa je še tretji poraz zapored z 0:2. V oči bode predvsem, da je na zadnjih treh prijateljskih tekmah pokazala premalo v napadu, kjer igra sloni na Milivoju Novakoviću, ki trenutno nima enakovredne zamenjave. K temu je treba dodati, da bi bilo verjetno marsikaj drugače, če bi bili na voljo strupeni prodori Kevina Kampla.
Katanec se zaradi porazov bržkone ne vznemirja. Vedno znova ponavlja, da izid na prijateljskih tekmah ni pomemben, in v skladu s tem tudi vodi tekme, kar se mu v primeru, ko nenadejano ponudi priložnost novincu (Rajku Rotmanu), lahko še kako obrestuje. V tem primeru se mu je. Ravno v tej luči je treba razumeti tekmi v Urugvaju in Argentini. Tam ni bilo mogoče videti slovenskega mozaika, ampak nekaj kamenčkov, ki bi lahko že na septembrski tekmi v Estoniji tvorili pomemben del zmagovite podobe.