Dobro naoljeni stroj, ki že nekaj let navdušuje, a mu nikakor ne uspe priti do lovorike, upravlja Joachim Löw. Nemški selektor je kakor inženir, ki poskrbi za vsak malenkost, da je motor na tekmi primerno ogret in da deluje, kot bi bil Mercedesov. Za to je pripravljen narediti vse – najeti psihologa, nutricionista, računalniške strokovnjake, ki pomagajo pri preučevanju tekmecev, celo vadbenega kompleksa nemški reprezentanci ni bilo težko zgraditi za čas bivanja v Braziliji. Vse je pač podrejeno uspehu in nobena stvar ni prepuščena naključju.
Tak način dela se povsem sklada s tradicionalnim nemškim nogometom, ki je temeljil na vztrajnosti, natančnosti in učinkovitost. Löwova Nemčija pa je še marsikaj več od tega. V sebi ima nekaj brazilskega, nekaj tistega, česar Brazilija nima več. V mozaiku je dovolj prostora tako za igrivost kot disciplino, kar Nemčiji prinaša uspehe. Korenine preobrazbe igre trikratnih svetovnih prvakov segajo v leto 2004. Takrat so razočarali na evropskem prvenstvu na Portugalskem. Rudi Völler se je poslovil, nadomestil ga je Jürgen Klinsmann, z nekdaj slavnim napadalcem pa se je kot pomočnik na klop usedel do tedaj širši javnosti skoraj nepoznan Joachim Löw. Malo kdo je verjel, da bo anonimnež deset let kasneje eden najbolj priljubljenih Nemcev.
Löw in Klinsmann, ki sta se spoznala v trenerski šoli in postala prijatelja, sta skupaj tuhtala, kako spremeniti igro. Imela sta in imata še vedno enako mnenje, kakšen bi moral biti nogomet – ofenziven. Začela sta delati spremembe, pri čemer je bil Löw precej bolj pomemben, kot je bilo vidno navzven. Na domačem svetovnem prvenstvu leta 2006, na katerem se je Nemčija izkazala s tretjim mestom, je bil Löw prvi taktik. Z leti so mu začeli praviti kar taktični genij. Svoj talent je dokazoval od leta 2006, ko je na mestu prvega moža strokovnega štaba nasledil Klinsmanna. Ko je Klinsmann odhajal, so nogometaši jasno povedali, da si želijo na selektorskem mestu Löwa. Ta se z reprezentanti pogovarja, pusti jim razmišljati s svojo glavo, je predstavnik nove trenerske šole. Pri spremembi načina igre pa ni šlo le za selektorjevo delo. To, kar smo videli na zadnjih velikih tekmovanjih, je tudi posledica večletnega dela v mladih selekcijah, kjer so združili talent in disciplino, in to Löw v intervjujih večkrat poudari. Sedanji rod je morda najbolj talentiran po tistem, ki je nazadnje osvojil naslov svetovnega prvaka. Pred štirimi leti so poželi ogromno simpatij, a izpadli v polfinalu, zdaj so zrelejši. Če bo to dovolj za svetovni naslov, bomo videli jutri.
Löw je podobno kot selektor Argentine Alejandro Sabella šele s prevzemom reprezentančnega krmila stopil iz sence. Oba sta bila tudi napadalna vezista, ki nikoli nista spadala med največje zvezdnike, in oba sta izvrstna taktika. Löwu je odmevnejšo igralsko kariero preprečila poškodba, zato se je kmalu lotil trenerstva. Nekaj izkušenj z nastopanjem v bundesligi vseeno ima. Igral je za Freiburg, Stuttgart, Eintracht in Karlsruhe. Tudi kot trener se ne more pohvaliti z ravno blestečimi rezultati. Le s Stuttgartom se je pokazal pred širno Evropo, ko je leta 1998 izgubil v finalu pokala pokalnih zmagovalcev, bil je tudi nemški pokalni prvak. Edini državni naslov je nekaj let kasneje osvojil v Avstriji s Tirolom, sicer pa je precej menjal klube (Fenerbahče, Karlsruhe, Adanaspor, Austria Dunaj...). Nikjer se ni ustalil in bil večkrat brez službe. Tudi tistega dne, ko ga je med tekom v gozdu poklical Klinsmann in mu predlagal sodelovanje, je bil nekaj mesecev brez dela. Danes to ni več ključno, kajti v zadnjih desetih letih si je priboril tolik referenc, da bi si ga vsaka reprezentanca in klub želela v svojih vrstah. Z Nemčijo na velikem tekmovanju nikoli ni prišel manj kot do polfinala. Leta 2006 sta bila s Klinsmannom tretja, dve leti kasneje na evropskem prvenstvu je izgubil v finalu s Španijo, leta 2010 so bili Nemci tretji na SP, pred dvema letoma so izgubili v polfinalu EP, letos bo prvi ali drugi na svetu.
Löw, ki se ga zaradi prepira na EP 2008 dobro spomni tudi slovenski sodnik Damir Skomina, ni le odličen selektor, ampak s svojim imidžem včasih deluje kot popzvezdnik. Vedno je elegantno oblečen, še posebno je zaslovel v Južnoafriški republiki, ker je na tekmah nosil modri pulover iz kašmirja. Ustvaril si je podobo metroseksualca in tudi gej ikone. V enem od intervjujev je dejal, da ni istospolno usmerjen, kot so namigovali. Je poročen z dve leti mlajšo Danielo, ki jo je spoznal, ko mu je bilo 17 let. Skupaj živita v vasi v bližini Freiburga, kamor se nemški selektor s knjigo v roki in kriminalko na televiziji rad umakne od bleščanja žarometov.
