Potekala je 67. minuta tekme med Atleticom iz Madrida in Elchejem. Izid je bil 0:0. Domači rdeče-beli so se mučili s tekmecem, Diego Costa je ravno zgrešil priložnost, navijači so nemočno zavzdihnili. Trenutek zatem je odseval del tega, kdo je Diego El Cholo Simeone, kdo so navijači »cholchoneros« in kaj je Atletico. Simone je vse troje v eni osebi.
El Cholo je dvignil roke v zrak in začel mahati. Obračal se je proti tribuni, tako divje je plahutal, da se je zdelo, da se bo preobrazil v ptico ter poletel v višave. In na njegovem hrbtu navijači. »Atleti, Atleti...« je začelo grmeti s tribun, kot bi dotrajan stadion z dobro akustiko, ki se je kopal v smeteh in zarjavelosti, zadela naravna katastrofa. Po dveh minutah so se navijači rahlo umirili, El Cholo pa je začel še bolj besno mahati. Hektična energija je napolnila ozračje, kocine so se postavile pokonci.
Opisane minute so bile najbolj kritične na tekmi. Atleticu je počasi voda začela teči v grlo, stadion je čakal na zadetek, kajti domači so morali zmagati. Nekaj minut kasneje je Miranda dosegel gol odrešitve, Simeone je nenadzorovano stekel v levo stran in skočil v objem prvemu sodelavcu, ki mu je bil na poti. Triinštiridesetletni Argentinec ni le trener, je tudi navijač, dirigent in še marsikaj. Med tekmo skače, vpije in teče sem ter tja ob črti, ki označuje avt, zato bi ga kdo lahko zamenjal s stranskim sodnikom. Še zlasti kadar je oblečen v črno elegantno obleko, kot je bil minuli petek zvečer. Le nekaj minut na stadionu Vicente Calderon je dovolj, da človek spozna neizpodbitno – nogomet ima nov fenomen, ime mu je Diego Simeone. Šli smo po njegovih poteh in poteh Atletica.
»On ni trener, ampak dvanajsti igralec. Za nogometaše je El Cholo eden od njih, za navijače pa eden od nas,« je dejal 40-letni navijač malo po tem, ko se je Simeone s črnim range roverjem ob spremstvu množice mahajočih ljudi, odetih v klubske barve, odpeljal iz garaže. Privrženec Atletica je bil oblečen v rdeče-bel dres, enako kot prijatelj in štirje otroci, ki so bili z njima. Na drese se jim je podpisal Falcao. »Lani smo ga srečali na letališču. Rekel nam je, da ne bo zapustil Atletica, nekaj mesecev kasneje je odšel v Monaco. Ob slovesu je jokal, ker ni hotel oditi, a je moral, ker klub potrebuje denar,« je dodal navijač. Solze in denarni primanjkljaj so nekaj, kar Atletico spremlja skozi leta. Kdo ve, koliko lagrimas negras (črnih solz, op. a.), kakor je naslov znane špansko-kubanske pesmi, je steklo po licih in prepojilo rdeče-bele majice ter srca. Atletico je skozi zgodovino doživljal številna razočaranja, vedno je bil v senci Reala. »Drži, privrženci Atletica veliko trpimo, tega se enostavno ne da razložiti. Težko, toda tudi čudovito je biti navijač Atletica,« je 23-letno dekle, vzhičeno zaradi nove zmage, dalo vedeti, da ve, kaj je sladko trpljenje. Toda solze se zadnji dve leti sušijo, v tej sezoni so se že skoraj povsem posušile. Suši jih Diego Simeone. »On je izjemen človek z veliko energije, ki daje upanje Atleticu. Zaradi njega verjamemo. Neverjeten je,« je dejala mladenka, ena tisočih, ki pojejo in skačejo pod trenerjevo dirigentsko paličico.
Nekdanji nogometaš Veleza Sarsfielda, Seville, Interja in Lazia ni navdušil le navijačev, ampak tudi stroko, novinarje, skavte in agente. Odkar se je kot trener vrnil v svoj ljubljeni klub, za katerega je igral v dveh različnih obdobjih, skoraj ne sliši kritike na svoj račun. O tem, kdo je najbolj zaslužen za rdeče-beli preporod, se ne razpravlja. To je splošno sprejeto dejstvo. »Kaj je ključno za čudež po imenu Atletico? Odgovor je preprost – Simeone,« se strinja britanski novinar Kieran Canning, ki o španskem športu poroča za AFP. Meni, da je Simeone največje delo opravil pred sezono, ko je nogometaše prepričal, da se lahko merijo z Barcelono in Realom, čeprav si takrat nihče ni mislil, da bodo cholchoneros štiri kroge pred koncem na vrhu lestvice španske lige in v polfinalu lige prvakov. Odlika velikih vodij je tudi, da znajo okoli sebe zbrati prave ljudi. S trenerjem za fizično pripravo, zdravnikom in pomočnikom, ki so po mnenju več sogovornikov vsi opravili odlično delo, je trenutno najbolj oboževani član Atletica zadel v polno. »Obdal se je s pravimi ljudmi. Nikoli ne poveličuje sebe, ampak druge. Je pa res, da odkar je prišel, še ni šlo nič narobe, zato še ni imel priložnosti, da bi koga kritiziral,« je dodal Canning, ki je opazil še eno ne tako nepomembno podrobnost: za razliko od mnogih trenerjev Simeone javno nikoli ne kritizira sodnikov. Na tekmi ga je že mogoče videti, kako protestira, na tiskovni konferenci je manj glasen. Tam zna biti celo dolgočasen, kajti vztrajno ponavlja znano nogometno frazo, da je pomembna le naslednja tekma. Kljub izjemno uspešni sezoni ne on ne klub nista v položaju, ko bi se lahko bahala z velikimi besedami. Bolje je govoriti oziroma se dreti ob igrišču in žeti uspehe, si verjetno misli Argentinec.
Kakšen vpliv na nogometaše ima, je videl tudi selektor slovenske reprezentance do 21 let Tomaž Kavčič. Decembra je teden dni spremljal treninge Atletica in se okoli pol ure pogovarjal s trenutno najbolj vročim trenerjem v Evropi. »Videl sem izredno zavzeto vadbo brez popuščanja, Simeone ves čas spodbuja igralce. Je pozitivno naravnan in odprt človek, ki ne živi v oblakih. Danes vsi trenirajo na podoben način, torej na majhnem prostoru, agresivno.... Ključni sta odlična izvedba in energija, ki jo v delo vlaga Simeone,« je Tomaž Kavčič pojasnil, kako je doživel slavnega Argentinca, ki mu je dal nekaj odgovorov na strokovna vprašanja: »Ne igrajo ravno obrambno, a ne napadajo toliko kot Barcelona in Real. Dejal je, da zato, ker nimajo igralcev, kot jih imata največja tekmeca, še posebno ne na klopi. A je izpostavil, da ima zelo dobre nogometaše. Vidi se, da verjame vanje. Odločil se je za igro s hitrimi prehodi iz obrambe v napad. To je njihov zaščitni znak. Veliko dajo na pozitivno energijo in zmagovalno miselnost.« Da je Atletico nekaj posebnega, je opazil tudi Kavčič. To je vidno na stadionu, v pripravljalnem centru, med opazovanjem navijačev... Prav posebna pripadnost klubu je zaščitni znak Atletica. »Spremljal sem tudi nekatere druge velike klube, pa česa takšnega nisem začutil nikjer drugje,« je dodal Kavčič, ki mu je všeč filozofija kluba.
Pravijo, da je ta delavska. Skozi zgodovino se je kluba, ki domuje ob reki Manzanares, oprijel pridevnik delavski. Včasih je to držalo. Real je bil klub visoke družbe, Atletico njegov antipod. Real so bili belci, Atletico Indijanci, kakršen je eden od vzdevkov moštva. Toda časi se spreminjajo, z njimi pa tudi profil navijačev. Danes je klub delavskega razreda z izrazito levičarsko konotacijo Rayo Vallecano (njegovi najbolj goreči privrženci so v prvih vrstah protestov na ulicah Madrida), medtem ko bi za Atletico to težko trdili. Ne nazadnje spada med največje nogometne korporacije v Španiji, ki gredo v korak z globalizacijo, le da ima Atletico v svojem jedru več romantičnega in manj denarja kot Barcelona in Real. Podobno meni tudi Luis Rodriguez del Teso, pri 23 letih eden najmlajših skavtov, ki je za Atletico nekaj časa iskal talente v srednji Evropi, predvsem v Belgiji in na Nizozemskem. V klub je na primer pripeljal Belgijca Tobyja Alderweirelda. »Če danes rečeš, da je Atletico delavski klub, je to zelo močna izjava. To je bolj zgodba za medije. Atletico ima navijače iz različnih slojev prebivalstva,« je dejal Luis Rodriguez del Teso. K temu lahko dodamo, da del najbolj gorečih navijačev, tistih, ki organizirajo navijanje za golom, povezujejo s skrajno desnico, klub pa je vzklil iz Francove vojske.
Tudi Rodriguez del Teso ni izjema – Simeoneju pripisuje velike zasluge za preporod. »El Cholo je Atletico,« je izpostavil. Za tem stavkom je skritih več dejstev. Najbolj pomembno je, da je bil Simeone eden najpomembnejših članov ekipe, ko je bil Atletico v sezoni 1995/96 zadnjič španski prvak. Član kluba je bil še enkrat, na začetku novega tisočletja, ko se je Atletico po vrnitvi iz druge lige vračal na pota stare slave. Poleg tega je bil vedno priden, predan delavec na igrišču, kar cenijo navijači, ki so se z njim povsem poistovetili. Položaj, ki ga ima, lahko primerjamo s tem, kar je za Barcelono pomenil Pep Guardiola, čeprav Simeone ni rojen Madridčan, ampak so ga cholchoneros posvojili in ga vzeli za svojega. Podobno velja za Radomirja Antića, trenerja, ki je skupaj s Simeonejem osvojil zadnji državni naslov za Atletico. Izkušeni trener, ki je vodil tudi Barcelono in Real, o svojem učencu in nasledniku na rdeče-beli klopi veliko ve. Prav tako o Atleticu. Tudi o tem je govoril, ko nam je odprl vrata svoje hiše v Madridu. A o njegovi zgodbi več jutri.
