Intervju z Miranom Pavlinom: Če Ljubljana ne mara Rastoderja, naj ta pride v Maribor

Za njim je pestra mednarodna igralska kariera v Nemčiji, na Portugalskem, kjer je bil član Porta, ko je bil trener Jose Mourinho, in na Cipru. V dveh obdobjih je pisal zgodovino Olimpije. S hkratno vlogo igralca in športnega direktorja ima največ zaslug za edini državni naslov Kopra. Trenutno je 42-letni Pavlin strokovni sodelavec v Mariboru, kar pomeni, da je desna roka športnega direktorja Zlatka Zahovića. Štajersko je sicer zapustil lani konec marca, kot je sam dejal, zaradi prevelike razdalje med Ljubljano in Mariborom, a se je po štirih mesecih na Zahovićevo željo vrnil k slovenskemu nogometnemu prvaku. Zahovićev argument je bil, da ob vse večjem obsegu dela v športnem delu nujno potrebuje sodelavca, ki pozna ustroj kluba.

Imam toliko dela, da ni bilo nobene možnosti, da bi v živo gledal tekme v Braziliji. Večino tekem si ogledam na televiziji, saj je nogomet naš slog življenja. A sem delček mundiala vseeno občutil, saj smo bili v La Plati na prijateljski tekmi Argentina – Slovenija. To je del sveta, kjer imajo igralci status božanstva. Če zmagajo, jih hvalijo na vse pretege, čeprav dejansko niso tako kakovostni, ob porazu je prav nasprotno, čeprav niso tako slabi, kot je odziv družbe.

Za lasten užitek. Ker je Maribor prezimil v Evropi, smo sami sebe nagradili s potovanjem v Argentino, kjer ni bil še nihče izmed nas, in smo slovensko reprezentanco spremljali kot navijači.

Uspešne so ekipe z brezhibno telesno pripravljenostjo, zato je pretečenih deset kilometrov nekaj povsem normalnega, pravzaprav minimum, s spretnimi sprinterji in geniji, ki imajo potezo več. Sloga tika-taka ni več. Očitno je pomanjkanje zvezdnikov. Zame je prihodnost nogometa slog Čila, ko deset igralcev vso tekmo sprinta v obe smeri. Ob vsem tem je potrebno še vrhunsko tehnično znanje, da pri utripu 180 znaš najti pravilno rešitev in točno podaš žogo. Obenem moraš biti taktično discipliniran v obrambnih nalogah.

Za obrambo potrebuješ pozitivno predrzne igralce. Italijan Chellini te udari tako, da te glava boli še teden dni. Igralcem v klubu stalno govorim, zakaj božajo tekmeca, včasih je treba tudi udariti. Ko igra Maribor v Evropi, so naši štoperji najbolj tepeni od napadalcev nasprotnega moštva, namesto da bi bilo obrnjeno. V Argentini gre igralec mimo tebe po žogo, pa se te mimogrede dotakne, kot bi rekel dober dan, nato pa se opravičuje, da tega ni naredil namerno. To naredi enkrat, dvakrat, trikrat, nervoza raste in nato pride do ugriza Suareza.

Zelo pogosto. Zlasti zdaj, ko je svetovno prvenstvo. Ne glede na dogodke v Južni Koreji so v ospredju lepi spomini, saj smo uresničili otroške sanje, da igramo na svetovnem prvenstvu. Kar se je zgodilo pred 12 leti, je že zdavnaj pozabljeno. Slovenija je tako majhna, da moramo drug drugemu pomagati, torej Maribor Katancu, Srečko pa Mariboru, kar se lepo uresničuje. Maribor ima kakovost, saj je prezimil v Evropi, zato bi v reprezentanco lahko vzel še kakšnega igralca več iz našega kluba. Mene navdušuje Željko Filipović, saj je eden najboljših defenzivnih vezistov, ki sem jih videl v teh krajih. V Olimpiji je bil odpisan, v Mariboru je naredil izjemen napredek. V nogometu so različne poti do uspeha.

Zato vsakemu mlademu igralcu govorim: če pri 19 letih nisi v Realu, še ne pomeni, da ne boš vrhunski nogometaš in igral v velikem klubu. Iz novejše generacije je Kevin Kampl izbral daljšo pot prek tretje nemške lige, da se je uveljavil. Tudi iz moje zlate generacije nihče ni šel iz Slovenije takoj v velik klub, kot sta Liverpool ali Real.

V Južni Koreji sem ga podpiral, ker sem vedel, kaj se dogaja. V Mariboru odlično sodelujeva. Trdo delamo in imamo tisto, kar je najbolj pomembno – tekmovalne uspehe in lovorike.

Izid dvoboja je odvisen od dnevne forme. Na teniškem igrišču sva še bolj noro nepopustljiva kot na nogometnem. Teniški dvoboji so najboljše zdravilo proti stresu. Če tega ne bi bilo, bi imela veliko preveč kilogramov in ogromno nervoze.

Da. To je moj poklic. Trener nikoli ne bom. Povsem nepomembno je, če sem desna roka, ampak le to, da delam tisto, kar najbolje znam. Dolžina službe v klubu je odvisna od uspeha. Delo v nogometu je dnevni posel in vsakodnevni boj za preživetje.

Bila je ideja o podjetju za tovrstno dejavnost, a je zakon takšen, da to ni mogoče. Največja škoda je, da nogomet nima prave koristi od stavnic.

V klubu so zaupanja vredni ljudje. Če nimaš pravih ljudi na pravih mestih, dolgoročno ni možnosti za uspeh. Maribor ima odličnega predsednika, ki popolnoma zaupa ljudem, ki vodijo športni del kluba, kar se ob poslovnih odločitvah kaže v njegovi uspešnosti. Nogomet morajo voditi nogometaši. Povsem normalno je, da nogometaš ne more biti računovodja. Infrastruktura v Sloveniji se izboljšuje, le trdo je treba delati. Najlažje je reči, da ni denarja. Ne moreš pričakovati, da ti ga bo dala država. Nismo bogati, da bi kot v Angliji, Španiji, Italiji... služili s TV-pravicami, marketingom in vstopnicami. V tem delu Evrope so pravila igre takšna, da vzgajamo igralce, jih prodajamo, ob rezultatih v Evropi pa te nagradi tudi Uefa. V nogometu vladajo pravila globalne konkurence, zato ni mogoče uspeti s prevaro. Vsa resnica se razkrije na igrišču.

Igralci se učijo od nas, ki smo to že doživeli. Tistega, ki je igral najvišji ravni, tudi bolj poslušajo. Edino znanje je tisto, s katerim prepričaš igralca in gradiš avtoriteto. V klubu smo realni, a povsem ljudsko je, da okolje po vsakem uspehu želi še več. Najbolj pomembno je, da se vsako leto pred nastopi v Evropi zaveš, kako si v minuli sezoni dosegel uspehe. Mi nimamo zidanov in ronaldov. Na evropskih tekmah je včasih treba dati čelade na glavo, postaviti obrambne okope in čakati na bliskovite protinapade. To počnejo večje ekipe, zato brez sramu to lahko kdaj naredi tudi Maribor.

Ne. Mi večino stvari uredimo, že preden se prestopni rok 1. julija začne. To je obdobje, ko delamo tudi po 16 ur. Pogajanja s kupci naših igralcev so naporna, saj ne popuščamo. Vsaka stran ima na pogajanjih svoje adute, pomembne so različne informacije, a klubi, ki kupujejo naše igralce, so v prednosti, ker imajo vedno več denarja kot mi. Obenem moramo paziti, da ohranimo zasedbo, ki bo dosegla vsakoletni minimalni cilj kluba – šest tekem v Evropi.

Zdaj ni več treba nikogar prepričevati, da pride v Maribor, ampak le izbereš igralca. To je razlika med Mariborom pred sedmimi, osmimi leti in danes.

O Olimpiji bi rekel le tole, naj ne izkrivljajo zgodovinske resnice, kdo je koga pripeljal v prvo ligo. Točno se ve, kaj je kdo naredil od pete do prve lige. Odkar je v prvi ligi, je druga zgodba. Zelo žalostno je to, kar se dogaja z Olimpijo. Maribor kot tekmeca potrebuje Olimpijo.

Ker z njim že nekaj časa nisem bil v stiku, ne vem, kaj namerava narediti z Olimpijo. Kolikor spremljam stvari v medijih, se bo moral odločiti, kaj bo naredil s klubom. Človek, ki daje svoj denar, je dobrodošel v vsakem klubu. V Mariboru bi ga sprejeli z odprtimi rokami, če ga ne marajo v Ljubljani.

Sem načelen človek in ne spreminjam mnenja. Včasih mi zaradi tega ni bilo lahko. Pogosto sem jih dobil po ušesih, a sem tudi mnogokrat kje drugje prišel bolje čez, ker vedo, da sem načelen človek. Kar obljubim, tudi naredim, za svojim mnenjem ali dejanji stojim.