Da te brazilskim nogometašem, čeravno ne navijaš za njih, ne bi vedno znova, skozi tekmo ali pač med turnirjem, uspelo prepričati, da imajo v sebi nekaj, zaradi česar brcajo in driblajo kanček drugače od drugih zemljanov. In da te s tem vedno znova očarajo. Kajti če bi se to spremenilo, bi to pomenilo, da je na svetu res postalo vse enako. Da se je zemlja zravnala. Da nima nobenega večjega vpliva to, ali si zrasel v džungli, velemestu, ob morju, v gorah, v ravnini ali pač na plaži, z najfinejšo možno mivko, kot stereotipno razumemo, od kod naj bi brazilski nogometaši izhajali. Pa čeprav niso vsi iz Copacabane.
Da sta splet in globalizacija močnejša od lokalnega in naravnih okoliščin. In na kanček tovrstnega preobrata je na trenutke v igri brazilske reprezentance na pravkar minulem konfederalnem prvenstvu, generalki za svetovno prvenstvo prihodnje leto, vendarle kazalo. Prisoten je bil neki krč in ne več takšna sproščenost, s kakršno so Karioke znale osvojiti človeka po navadi. Nobenih kratkih podaj na sredini in domiselnosti nasploh. Kot da so izgubili smisel za igrivost in se navzeli birokratske resnosti. Kljub superzvezdniškemu Neymarju, ki v sebi združuje Brucea Leeja, Michaela Jacksona, Karate Kida in je nasploh ustvarjen za trženje lutk s svojim likom. No, ko jim je v tekmi z Urugvajem zares že trda predla, je v igro vendarle stopil poba, ki je brazilsko igro končno pobrazilil. 162 centimetrov visoki Bernard, mladenič, za katerega se ta hip kosata Borussia iz Dortmunda in Tottenham.
Kot da je samo še od evropskega profesionalizma neizprijen igralec, kot je on, zmogel vnesti avtentičnega brazilskega duha v igro ter prevesiti tehtnico v tej za njih najtežji tekmi, po kateri pa so se končno sprostili, začeli vnovič igrati igrivo, domiselno in veseljaško. Da si lahko rečemo, da je vse v redu. Zemlja je še vedno okrogla in Brazilci še vedno igrajo uživaški nogomet.