Jutri se po krajši prekinitvi s tekmami 29. kroga nadaljuje slovensko nogometno državno prvenstvo. O trenutnem stanju v slovenskem klubskem nogometu, vedno večjem številu tujih nogometašev in drugih težavah, ki tarejo slovenski nogomet, smo se pogovarjali z Bojanom Prašnikarjem. Eden najuspešnejših slovenskih nogometnih trenerjev je bil prejšnji teden potrjen za novega predsednika Združenja nogometnih trenerjev Slovenije.
Komu bo prekinitev v državnem prvenstvu najbolj koristila – Mariboru, Kopru, Olimpiji ali Muri?
Za tiste ekipe, ki so dobro začele spomladanski del sezone, je vsak premor problematičen, tiste ekipe, ki jim ni šlo vse po načrtu, pa imajo priložnost, da v tem času popravijo napake. Seveda nikjer ne piše, da se bo to res lahko zgodilo. V prvem delu sezone je najbolj konstantno formo kazal Koper, Maribor je imel po slabšem začetku veliko boljše nadaljevanje, več nihanj pa sta imela Olimpija in Mura. Dejstvo je, da v spomladanskem delu sezone nihče od omenjene četverice ni ravno blestel.
V zadnjih štirih krogih je Maribor osvojil le pet točk, a ima tri več kot Koper, sedem več od Olimpije in kar devet od Mure. Bo to dovolj velika prednost za naslov prvaka?
Trenutno nimamo ekipe, za katero bi lahko rekli, da je superiorna. Za dramatičnost prvenstva je to dobro, vprašanje pa je, kako je s kakovostjo. Seveda je za klube najpomembnejši točkovni saldo, mi, ki dogajanje opazujemo od zunaj, pa se sprašujemo tudi o kakovosti tekem. Glede na to, da ekipe zelo nihajo v igri, se vedno postavlja vprašanje, ali bi morale biti določene zadeve boljše. Še zlasti pri vodilnih klubih.
Na tribune so se brez omejitev lahko vrnili gledalci, vendar jih je manj od pričakovanj. Tudi zaradi slabše kakovosti tekem?
Ne bi šel ravno v to smer. Vsekakor se odraža skoraj dvoletna abstinenca, ko gledalcev ni bilo na tribunah ali so bili v omejenem številu. To pomeni, da se je usmeritev gledalcev s stadionov preusmerila drugam. Če so se usedli pred televizorje in tekme slovenske lige spremljajo prek malih ekranov, je to še dober izhod, saj so ostali na nogometni sceni, če ni tako, se lahko pojavi velika težava. To pomeni, da so zavzeli drugačno usmeritev in da razmišljajo o čem drugem, zavedati pa se moramo, da je nogomet brez gledalcev zelo osiromašen.
V prvi slovenski ligi je kar 40 odstotkov tujih nogometašev, kar morda niti ne bi bila takšna težava, če bi šlo za kakovostne tujce, vidimo pa, da ni tako. Bi nas to moralo skrbeti?
Najprej moramo razjasniti, zakaj nimamo kakovostnejših igralcev. Seveda je kar nekaj razlogov, zakaj dobri igralci in dobri trenerji odhajajo iz slovenske lige, vanjo pa ne prihajajo. Vsakdo, ki ima možnost, si išče nekaj boljšega, kar je popolnoma normalno, zato pride do položaja, v katerem smo prisiljeni razmišljati, kako bomo proizvajali čim več svojih igralcev, kajti le na tak način lahko razmišljamo o dvigu kakovosti. Denarja za dobre tujce nimamo, niti nimamo scene za dobre igralce, ker je premalo gledalcev in premalo finančnega vložka, tako da ni nobenega razloga, ki bi privabil najboljše. Morali bomo veliko razmišljati, na kak način po covidu-19 povečati zanimanje okolja za nogomet.
Imamo veliko otrok, ki trenirajo nogomet. Kje na poti do članske kategorije se izgubijo?
Včasih smo v šolah iskali igralce po kartončku telesne aktivnosti, zdaj pa, kdor pride. Saj to je dobro, da se baza poveča, ampak niso vsi otroci enako nadarjeni za določene stvari. Se pravi, da je treba najti pravi kader in na tak način povečati bazo, v tej bazi pa je pomembno, kdo otroke selekcionira. Ali so to usposobljeni trenerji ali mame oziroma očetje. Seveda se zgodijo tudi napake, vendar jih mora biti čim manj. Dejstvo je, da nezadovoljstvo obstaja, vemo tudi, da nekaj ni v redu, zato moramo najti prave vzroke za to, da nam, kot ugotavljamo, produkcija šepa. V prvi slovenski ligi je samo deset klubov, pa še v njih je zelo malo nadarjenih igralcev, ki dobijo priložnost za igranje.
Kaj torej ne funkcionira?
V vsakem procesu je ključna zadeva znanje, zato moramo veliko pozornosti usmerjati vanj. Biti moramo inovativni in se usmerjati v optimalne rešitve, ki vplivajo na uspeh v igri, kajti tisto, kar je bilo dobro pred 30 leti, danes ni več. Torej moramo izločiti, kar je slabo, in dodati nove stvari. Mladi ljudje niso nič bolj drugačni, kot smo bili mi v njihovih letih, le da živijo v drugačnem svetu, ki zahteva druge usmeritve in druge poti.
Veliko mladih nogometašev se zelo zgodaj odpravi v tujino in so tako izgubljeni za slovensko ligo.
Globalni svet omogoča veliko poti in na teh različnih poteh so različne rešitve. Ena je odlična, ena je dobra in ena slaba. Če nisi našel odlične rešitve, ostaneta še vedno dve in marsikdo žal najde zadnjo. Vse to se dogaja, narediti pa moramo vse, da čim manj zgrešimo v izbiri teh poti – v izbirah, kam gremo, kaj se učimo in v kaj se usmerjamo. To so vedno dileme in tega ne bo nikoli konec. Nikoli ne bomo idealni, zato eni uspejo, drugi ne. Tu ni nekih pravih receptov, osnovna stvar je, da vsak trenutek, ki ga imamo na voljo, skušamo optimalno izkoristiti.
Toda ali ne bi morala biti slovenska liga poligon za razvoj mladih nogometašev?
Morala bi biti, toda za neki poligon potrebujemo marsikaj. Pri nogometu so to dobri pogoji, dobri učitelji oziroma trenerji ... Šele na koncu so finance, ki so vezane na preživetje, toda po drugi strani potrebujemo finance za ustvarjanje dobrih pogojev za ta razvoj. Teh je žal vse manj. Vendar je ena od ključnih zadev vendarle stroka, kajti brez stroke je težko vzpostaviti sistem, ga izvajati in ga tudi izboljševati.
Ali imamo v Sloveniji v tem trenutku dovolj strokovnega kadra, ki je to sposoben zagotoviti?
Nastavke imamo. Za vsak razvoj je pomembna stroka, zato moramo razmišljati v smeri, kako tej stroki omogočiti njen razvoj. To niso samo trenerji članskih ekip, ampak v prvi vrsti trenerji mlajših kategorij. Že od najmlajših kategorij potrebujemo stroko, ki bo pravilno usmerjena. Tu v vsakem primeru ostaja ogromno rezerv in nerešenih stvari.
Če vse skupaj povzamemo –
v slabem položaju smo, ker se
je premalo vlagalo v stroko in
se težave, ko so se začele pojavljati, niso reševale na pravilen način?
Obstajajo določena opozorila, da bo nekatere stvari treba spremeniti. Normalna pot je, da najprej poznamo vsebino, da bi o njej sploh lahko razpravljali. Ko o njej razpravljamo, pridemo tudi do vprašanj, in ko imamo vprašanja, začnemo iskati odgovore in rešitve. Najhuje je, če niti vprašanj nimamo. Že v začetku pa sem rekel, da potrebujemo znanje, in če bomo imeli znanje, bomo lahko tudi inovativni. Vedno moramo poznati tudi kriterije, ki določajo uspešnost, toda če se želimo primerjati z drugimi, moramo poznati tudi njihove kriterije. In poznavanje enih in drugih kriterijev je ena od ključnih zadev, kajti če s pogledom segamo samo do Karavank, nastane težava.
