No, še nekaj drugega velja za oba, poleg tega, da sta izvrstna nogometaša. Da za svoja kluba predstavljata svojevrstni težavi. Ker sta precej nekompatibilna z obema starejšima zvezdnikoma. Torej z Ronaldom in Messijem. Ker gre za igralce, ki drug drugega očitno dušijo. Kar je že viden pojav. Frank Lampard in Steven Gerrard v angleški reprezentanci skupaj težko delujeta. Ker vsak zase potrebuje polno oziroma nedeljeno pristojnost za sleherno žogo. Tudi Edgar Davids iz onega Juventusa izpred petnajstih let se je kljub rovokopnim kvalitetam zdel zoprn za Zidana. Ker je zaradi svoje agilnosti prišel do preveč žog, s katerimi pa ni znal narediti, kar je znal Zidane. In še bi se našel kak primer.
Če aktualno četverico nogometnih zvezdnikov preselimo na košarkarski teren, bi v vlogi košarkarja samo Bale ne bolehal za tem, da lahko igra prvovrstno zgolj, če ima žogo stalno v rokah. In v tem je nemara srž motnje, da se o ekipi, ki premore letos uradno najboljšega nogometaša sveta, torej o Realu, v teh dneh na glas govori, češ da brez Ronalda igra bolje kot z njim. Brez Ronalda, a z Balom seveda. Kar se je dalo opaziti že na nekaj tekmah pred to zadnjo z Barcelono, je pa seveda šele derbi izrazito opozoril na to. Bale je bolj kolektiven igralec. Konec koncev je vendarle vezist. In soigralci ga imajo evidentno radi. To se vidi, kako slavijo njegove gole. Iskreno mu jih privoščijo, lahko opaziš. Ker vedo, da bodo od njega vedno dobili žogo. Tako je z njim oziroma brez Ronalda Realova igra bolj zračna.
In to so lahko nezanemarljive Realove težave pred končnicama domačega prvenstva in lige prvakov. Veliko vprašanje namreč je, ali si Ancelotti upa pustiti Ronalda na klopi ali pa ga celo preregrutirati na kako drugo pozicijo, oziroma kako bo skompenziral položaj, ki se mu je zgodil tik pred odločilnimi tekmami, v katerih ima Real potencial, da postane evropski prvak.
