Nedvomno živimo v obdobju, ko je bolj kot končni rezultat pomembno, koliko ima nogometni klub navijačev, sponzorjev, prodanih dresov, sledilcev na twitterju… Vse se je začelo pred štirimi desetletji, natančneje v sezoni 1973/74, ko je Leeds United kot prvi klub naprodaj ponudil drese svojih nogometašev. Pobudnik ideje je bilo podjetje Admiral, ki je kmalu začelo sodelovati tudi z angleško zvezo, a svoje pionirske vloge pozneje ni znalo nadgraditi. Z opremo sedaj podpira le še nekaj manjših klubov, primat nad svetovnim trgom pa imata trdno v svojih rokah Adidas in Nike.
Po grobih ocenah naj bi Adidas s prodajo licenčnih nogometnih izdelkov obrnil 1,6 milijarde evrov na leto, s čimer pokriva 38-odstotni tržni delež. Le malo za njim je Nike z 1,5 milijarde evrov prometa in 36-odstotnim deležem. Vsak od njiju tako pokrije večji del trga kot vsi drugi tekmeci skupaj. Med omembe vrednimi sta le še Puma (340 milijonov evrov, 8 odstotkov) in Umbro (170 milijonov evrov, 4 odstotki), medtem ko vsi preostali skupaj ustvarijo 590 milijonov evrov prometa (14 odstotkov). Pri prodaji nogometnih dresov so znani podatki za obdobje med letoma 2007 in 2012. Povprečno sta jih na leto največ prodala Real Madrid in Manchester United z okoli 1,4 milijona primerkov. Za njima sledijo Barcelona z 1,15 milijona prodanimi dresi in Chelsea (910.000), Bayern München (880.000), Liverpool (810.000), Arsenal (800.000), Juventus (480.000), Inter (425.000), Milan (350.000)… Če upoštevamo, da originalen dres brez imena nogometaša in našitkov tekmovanj stane približno 70 evrov, je hitro jasno, od kod tolikšni dobički.
A precejšen del denarja morajo opremljevalci vrniti klubom. Tik pred razglasitvijo je rekordni posel, po katerem bo Manchester United prihodnjo dekado od Nika prejemal 70 milijonov evrov na leto. Do zdaj je bilo njuno sodelovanje ovrednoteno na 32 milijonov na leto, pri podpisu nove pogodbe pa je Nike prehitel Adidas, Pumo in Warrior, ki so se prav tako pogajali za dres rdečih vragov. Nikogar pri tem ne briga, da je United v največji rezultatski krizi v zadnjih dvajsetih letih, ampak vsi gledajo zgolj na vsote prodanih dresov. S tem bo Manchester United prehitel madridski Real, ki je bil dosedanji rekorder z 38 milijoni evrov na leto (Adidas). V zadnjem obdobju je bilo sicer podpisanih še precej bogatih pogodb. Denimo Arsenal si je pri Pumi izboril 36 milijonov evrov na leto, potem ko je pred tem pri Niku dobival zgolj 10 milijonov. Podjetje Nike bo leta 2015 zapustil tudi Juventus, ki sedaj prejema 13 milijonov evrov, pri Adidasu pa bo 23 milijonov. Ob pogledu na seznam največjih prejemnikov pa ni težko ugotoviti, da je vrednost pogodbe približno sorazmerna s prodajo dresov. Več kot prodaš, več veljaš, se torej glasi preprosta tržna logika.
Niso pa samo nogometni klubi tisti, ki nosijo zlata jajca. Skoraj enako pomembno vlogo imajo tudi nogometaši. Lani je namreč zakrožil podatek, da naj bi Adidas z Davidom Beckhamom v njegovi karieri zaslužil kar 1,2 milijarde evrov. Angleški nogometaš je lani kopačke obesil na klin, njegov primat pa sta prevzela Cristiano Ronaldo in Lionel Messi. Vrednost njunih pogodb ni javna, zato se ugiba, da Portugalec od Nika prejema šest milijonov evrov na leto, Argentinec pa pri Adidasu pet milijonov. Najboljša nogometaša na svetu sta poskrbela tudi za paradoks, saj Ronaldo kot glavni Nikov obraz igra za Adidasov Real, Messi pa kot paradni konj Adidasa zabija gole za Nikovo Barcelono. Tako je volk sit in koza cela, oba opremljevalca s športno opremo pa si bogato polnita žepe. Adidas je lani tudi razkril, da je njegova najbolj dobičkonosna trgovina na vsem planetu tista na stadionu Santiago Bernabeu, kjer v treh nadstropjih prodaja izdelke z Realovim grbom. Največji naval je na dan tekme, ko se v vrsti za blagajno čaka kar dvajset minut. Nič drugače ne bo danes pred večerno tekmo lige prvakov med Realom in Schalkejem, enako pa tudi v Londonu, kjer bodo Adidasove drese kupovali navijači Chelseaja.
